Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Matej Bogataj: Trgovina z videzi

Sodobnost / Uncategorized  / Matej Bogataj: Trgovina z videzi

Matej Bogataj: Trgovina z videzi

Honoré de Balzac: Mercadet ali Poslovni človek. Režija in priredba Janez Pipan. Mestno gledališče ljubljansko, oktober 2018.

 

Mercadet je človek našega časa in ni čudno, da mu ob koncu vsi, prijatelji in upniki, vzklikajo, da je imperator, vladar vseh špekulacij: v Balzacovi komediji, ki jo je režiser in avtor priredbe zaostril in aktualiziral s komentarjem današnjega bančništva, ko je ves denar nekako gaudeaujevski (kar je fonološko, pa tudi funkcijsko, po neoprijemljivosti in odsotnosti, blizu beckettovskemu godotovskemu), imamo opraviti s kupčevalcem z videzi in sladkobesednežem v ključnem trenutku, tako rekoč pred bankrotom. Moži namreč hči, da bi še malo in spet enkrat odložil zahteve tistih, ki jim je denar dolžan in ki mu grozijo s sodiščem in rubežem, in to so pravzaprav vsi, celo njegova služinčad. Mercadet do konca razvije svojo poslovno strategijo, ta je prav molièrovsko prignana do konca: biti vsem čim več dolžan, saj te potem vsi potrebujejo, ti pa njih ne, grdo ravnati s služinčadjo, saj ti sicer pobegne in ni do konca odvisna od tvojih obljub, torej je svojeglava in nepredvidljiva, če ne celo nagnjena k revoluciji, predvsem pa denar bogatiti, obračati, kovati borzne spletke in poslovati brez vsega. Vse to pa na račun videza, fiktivne premožnosti, ki jo omogočajo sposojeni pogrinjki in sposojen jedilni pribor, z bivanjem v prostorni in na videz premožni hiši, kjer vse diši po denarju, z gibanjem v visoki družbi in na elitnih kulturnih prireditvah – te ob Mercadetovi nenehni spekulativni in mešetarski odsotnosti obiskuje njegova žena, če že njemu zmanjkuje časa. Mercadet izpred več kot stoletja in pol je tako predhodnik in vzor vseh tistih, ki so bogati, ker vlada prepričanje, da to so, v resnici pa živijo na kredit in na račun drugih.

Nič čudnega, da v Pipanovi posodobitvi, zaostritvi temeljnih tendenc in režiji Mercadet, kot ga zastavi Uroš Smolej, dobi formo uglajenega in do konca obvladanega prevaranta, ki svoje početje največkrat prikriva z omiko in etiketo, čeprav zna pokazati tudi zobe in moč: Mercadet je na videz gentleman, kot kakšen Michael Caine v vlogah gosposkih prevarantov, v resnici pa ves čas kameleonsko in v številnih premenah strategije na preži za dobičkom, plemenitenjem in obračanjem kapitala, v vsem vidi poslovno priložnost; vse to naš čas nadvse ceni, to naperjenost na denar, tveganje in upanje na nenehno in eksponentno rast.

V nekaj pogovorih za časopise, ki jih gledališče še zanima, se je Pipan skliceval tudi na Pikettyja in njegov Kapital v 21. stoletju ter nekako povzel ugotovitve, da je tisto, kar je bilo napovedano in kritizirano z Marxom davnega 1848. leta, pravzaprav šele zdaj dobilo dokončno in pošastno obliko. Istega leta kot Komunistični manifest je nastala tudi drama o Mercadetu in njegovih, ki seveda korespondira s to isto kritiko ekonomije: ali se ni drugi iz dvojca Marx-Engels skliceval ravno na sočasno realistično romaneskno tradicijo in na Balzaca še prav posebej, ko je izvajal svoje teorije o družbeni razslojenosti in njeni temeljni krivičnosti?

Mercadetu je vse izziv, on že živi, kot da je v virtualni igrici, v permanentnem igranju monopolija. V z morjem zalitem in z borovci posejanem terenu vidi možnost za državne subvencije, vsak šop denarja, ki se prikaže, je možnost in priložnost. Ob tem flegma, ko ga nadlegujejo upniki, vendar tudi dovolj prebrisan, da vsakogar užene v rog: z obljubami, s predstavo, ki enkrat tarna nad jetniško ječo in izgubljenim denarjem, drugič se pretvarja, da je sposojeni znesek bagatela in samo vprašanje časa, kdaj bo odštel ta drobiž. In vmes res preži na vsak drobiž, nič mu ni pod častjo.

Pipan se Balzacovega besedila loteva precej zaresno: komedija o prevrtljivem in z denarjem obsedem značaju, ki pa ima uvid v glavno gonilo družbe, v pohlep, je tako odigrana kot realistična drama. Kot bi se hoteli ustvarjalci predstave, ob režiserju še dramaturginja Eva Mahkovic, z izogibanjem feaudeajevskemu vrtiljaku izogniti našemu morebitnemu posmehovanju Mercadetu, ki nam ga lahko osebnostno približa, in reči, da gre zdaj zares, da ni več hec.

Scenografinja Sanja Jurca Avci je zasnovala razkošen meščanski salon z obvezno sobico za tajnico, saj med prostim časom in ukvarjanjem z biznisom pri Mercadetu ni razlike, on je v poslu brez oddiha, z nekakšnim belim in skoraj sterilnim studiem v ozadju, v katerem najprej glinari umetniško nadarjena hči, pozneje pa tam na vrnitev dolgov čakajo upniki. Leo Kulaš je oblikoval glamurozne kostume, ki ponazarjajo lažni blišč Mercadetovih.

Osnovni zaplet komedije je hčerina ženitev, še ena poslovna poteza, in Mercadet od nje, Julie, zahteva, da se kljub zaljubljenosti v fanta, s katerim sta si blizu, poroči z od njega izbranim, da bo tako zmanjšal svoj dolg: bogata poroka bi nekako dvignila njegove delnice, upniki bi vsaj zaradi sentimentalne plati – ki pa jo sam smeši in so mu čustva odveč in norost – malo potrpeli, on pa bi medtem zlezel na zeleno vejo. Vendar je njegov izbranec kot on sam, prevarant v dolgovih, ki mu preti dolžniška ječa, in si tudi sam obeta od poroke koristi, malo pa tudi uvid v Mercadetovo poslovanje, saj mu je ta je vzor. Vendar se potem razplete drugače: v Pipanovi priredbi priskrbi denar gospa Mercadet, njega pa na finančnem tronu nasledi zet, ki naredi še korak naprej, zdaj likvidni ustanovijo banko, fundacijo, nekaj, kar po svojem znaku in odsotnosti začetnega kapitala malo spominja na kriptovalute, malo pa opominja na fiktivno naravo kapitala, na njegovo samozadostno nepokritost s čimer koli izven sebe. Kot bi se Pipan skliceval na Brechta in na njegovo trditev, da ni oropati banko nič v primerjavi s tem, da ustanoviš banko, sklad, kar koli.

Predvsem je pomenljiv končni zasuk igre, ki nikakor ni komičen: Mercadetovo hči Julie vidimo najprej pri njenem keramičarskem opravilu, vse vaze naredi enake, pravi služkinja, in ta konkretna, v izdelavi, je kot stolp v Pisi, nagnjena, pokvečena. Julie, kakor jo odigra Lucija Harun, pa ima tudi plesni solo in vidimo, da je občutljiva in umetniška duša, kreativna in naivna. Potem jo zaradi razkritja očetovih dolgov zapusti njen ljubljeni, s katerim se želi poročiti, tudi če bosta tolkla revščino, silijo jo v poroko z gizdalinom in dandyjem, ko ta odpade in rešijo očetovo likvidnost, se zaročenec vrne, vendar brez prejšnjih iluzij o zakonu kot skupnosti dveh, ki sta si blizu, usojena, brez romantičnih pričakovanj, zdaj hladno, preračunljivo. Zakon tudi zanj, ko iz sveta podrejenih in revnih stopi med bogate in ugledne, postane ekonomska kategorija. V zadnjem prizoru Julie, ki ji Lucija Harun da obilo neposrednosti in ljubkosti, predvsem pa pasivnosti in nemoči nasproti družbenim zahtevam, ki jih pooseblja oče, nemo in malce otopelo obtiči z glinasto masko na rampi in vidimo, da je v tem svetu odveč: odslej bo igrala drugo družbeno vlogo, morala bo biti reprezentativna in potrjevati možev status – podobno kot to počne njena mati –, ob zavedanju, da je njen bodoči mož skozi prizmo njenega nezavidljivega gmotnega položaja ugledal tudi tisto, kar se skriva za idealiteto, ki jo je napajalo prepričanje o bogastvu. V kratkem so Julie izdali vsi, predvsem pa je obsojena na bivanje med ljudmi, ki so do konca pokazali, da jim je umetnost, pa tudi vsakršna druga senzibilnost, tuja in da jim je ni mar. S tem Pipan predstavo poantira na podoben način kot Cankarjeve Hlapce: kaj naj sploh še počne intelektualec (Jerman) v času, ko se ljudem ne ljubi ukvarjati z družbenimi utopijami, kaj naj počne razvijajoči se umetnik v svetu, ki ceni samo denar in kjer se bo okoli tega moloha odslej tudi vse vrtelo, celo sentimentalno življenje.

Pipan je Mercadetovega izginulega poslovnega partnerja Gaudeauja spretno prepletel z Godotom: eden upnikov, najrevnejši med njimi, se pojavi s tipičnim polcilindrom iz smetnjaka, pa tudi kapital, ki je v kovčku, je gaudeajevski, kot ga imenujejo, fiktiven, zaman pričakovan, deluje kot fantazma in obljuba nečesa, česar v resnici ni.

Ob natančno premišljeni in do konca obvladani igri Uroša Smoleja kot Mercadeta, ki namesto govora vstran, kot je zapisan pri Balzacu, komentira z mimiko in hladnim, kot da nevpletenim pogledom od zgoraj na človeško mizerijo okoli, izstopa Tanja Ribič kot njegova reprezentativna in nasproti njegovim mahinacijam na robu poštenosti nemočna žena, posebej pa je opazna vloga poslovne sekretarke: iz nepismenega tajnika pri Balzacu je Pipan izpostavil delovno in požrtvovalno karieristko (brez diplome), ki je ves čas nekje blizu, še pisarnico ima zraven bivalnih prostorov, preži na gospodarjeve ukaze in si obeta kakšno službo sekretarke ali kaj podobnega. Ajda Smrekar jo opremi z eleganco, pomešano s strogostjo in predanostjo, to je karieristka, ki se – razen enkrat po zabavi, ko so popili, kar je ostalo – žrtvuje za poklic in nadaljnja priporočila, ki ji bodo omogočala družbeni vzpon. Mladi par zastavita krhka Lucija Harun in Urban Kuntarič; slednji odigra sprva  v meščanskem salonu nekoliko nespretnega in sentimentalnega, postopno pa v svet kapitala in njegovih premen vse bolj vključenega zaročenca, ki mu da nekaj pristnega čudenja in ogorčenja nad svetom, v katerem se kupčuje z vsem, najprej pa s sentimenti. Zelo izrazit je tudi prevarantski ženitni par, predvsem Jure Henigman kot hedonist in dandy, ki obupuje, ker s svojimi zapeljevalskimi in igralskimi veščinami (razvil jih je ob stari plemkinji, ki se je na dvorcu rada igrala igrice in se delala mlajšo) ne more več preživeti in napoveduje, da bo šel v politiko, saj tam res ni treba imeni talenta ali znanja. Njegov spremljevalec, ki spremlja – kar koli že to pomeni – v družabnem življenju tudi gospo Mercadet, pa dobi v igri Mateja Zemljiča tudi nekaj prepoznavnega komičnega akcenta in deluje kot samozavestni in do konca omreženi sposobneži, ki uredijo vse, nekakšen nečak iz ozadja, zato pa s toliko več zvezami in sposobnostmi, vse na robu poštenosti. V tej uprizoritvi, ki se izogiba komičnosti in vsakršnemu pretiravanju, je še najbolj humorna dvojica služabnic, odigrata ju Nataša Tič Ralijan in Bernarda Oman, ki ne samo da s stališča svojega sloja komentirata sentimentalno zgodbo mlade gospodarice, temveč sta tudi naivni, živita od gospodarjevih obljub in ga celo direktno kreditirata (z od njega ukradenim denarjem, pravi Mercadet, saj je vsako plačilo zanj že kraja, kar je tudi logika lokalnih biznismenov), a saj jima bo to enkrat povrnjeno, samo še malo morata potrpeti in bo gospodar uvidel, kako dobri sta in kako sta mu s strpnostjo pomagali. Vendar – Balzacov in Pipanov Mercadet nista iz mehkega testa, to je vzpon brez popuščanja in sentimentov, in če kdo, ob Julie, bosta že še prav oni izkusili njegovo nepopustljivost. Potem lahko stavkata, vendar bo javno mnenje proti njima, imenovali ju bodo lenuhinji in brezdelnici, ju zmerjali, da zažirata hišni proračun, spregledali pa, da sta s svojimi prihranki financirali gala večerjo in rešili Mercadetovo ekonomijo. Tako gre to.

V poudarkih je Mercadet premišljena in močna predstava, to, da je besedilo iz časov začetkov kapitalizma aktualno, pa je seveda precej slabo za tega našega.

Ni komentarjev
Objavi komentar

three × one =