Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Marko Pavliha: O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi

Sodobnost / Arhiv člankov  / 2017  / Marko Pavliha: O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi

Marko Pavliha: O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi

V spomin na Mirka Ilešiča
in Dušana Skoka

I.

Ko sem pred poldrugim desetletjem v Pravni praksi “iz torkle” iztiskal netipično pravniške kolumne, se je ugledni profesor evropskega in gospodarskega prava dr. Mirko Ilešič pridušal dolgoletnemu odgovornemu uredniku Dušanu Skoku glede mojega potopisnega utrinka, češ da bo naslednjič tudi on napisal prispevek o svojem izletu na Šmarno goro, kar je bila svojevrstna sarkastična opazka, čeravno sva drug drugega spoštovala ter tu in tam celo zadržano vstopala v čarobni krog prijateljstva. Seveda reakcije nisem bil vesel, a nisem spremenil stila, ker sem poskušal popotne vtise venomer preplesti s pravom, filozofijo in občimi življenjskimi vprašanji, kar je vsaj v tistih časih pravniški srenji primanjkovalo toliko kot politikom etike. Obeh kolegov, vzornikov in tovarišev žal že vrsto let ni več na tem svetu, a sem prepričan, da se bomo še srečali, zato jima od srca poklanjam tale zapis.

Zakaj nas večino vleče na pot, zakaj radi potujemo? Nekdanji izjemno priljubljeni harvardski profesor pozitivne psihologije Tal Ben-Šahar, ki je študentom predaval o sreči, je izvrstno razložil esenco človekove potrebe po gibanju v povezavi s čustvi in motivacijo, kar je še posebej lepo razvidno iz etimologije angleškega jezika in angliziranega širšega besednjaka. Pravi, da gibanje (motion) povzroča čustva (emotions) in nam vzbuja motive (motivations), ki predstavljajo gonilno silo naših dejanj. Že sam jezik torej razkriva temeljno resnico, da so emocije, gibanje in motivacija nerazdružljivo povezani s skupnim latinskim izvorom moveo (gibati, migati), samostalnik motiv pa prihaja iz srednjeveške latinske besede motivum, kar pomeni nagib, vzgib ali gibalni vzrok. Kot mi je pojasnil profesor Janez Kranjc, izraza emocija latinščina ne pozna, v sodobne jezike je pripotoval prek francoščine. Konec 16. stoletja naj bi se pojavila beseda esmotion, ki je izpeljanka iz movoir in motion (spraviti v gibanje, ganiti) in izvira iz vulgarne latinščine (exmoveo oziroma emoveo). V francoščini je emocija (émotion) po slovarju začasna čustvena reakcija velike intenzivnosti, ki jo navadno povzroči spodbuda iz okolja.

Sirski pesnik Ali Ahmed Saïd Esber, ki ga bolje poznamo po božanskem vzdevku Adonis, je za intervju sobotne priloge še vedno najbolj uravnoteženega slovenskega dnevnika (toda tudi ta na trenutke že rumeni pod komercialnimi pritiski) povedal, da sta ga v življenju najbolj zaznamovali dve besedi, in sicer glagola oditi in potovati. Treba je iti, pravi, kajti vsak odhod je oblika ustvarjanja, potovati pomeni spremeniti se in preroditi. Ali kot verjame Pascal: naša narava je gibanje, mirovanje pa je smrt. Vsi smo popotniki in rezultat prehojene poti in izkušenj.

Pričujoči miselni kometi so se (mi) zasvetili med poletnim zasebno-službenim koledovanjem med Novo vasjo nad Dragonjo na obronkih slovenske Istre, Maastrichtom, Londonom, Trevisom, Verono, Fažano, Puljem in otokom Ižem. Nič posebnega, boste rekli, in imate popolnoma prav, če bi šlo zgolj za zemljepisne širine in dolžine brez osebne refleksije; ker pa me je tokrat še posebej povleklo v axis mundi, se mi dozdeva, da vas utegnejo zanimati brskanja po esenci gibanja in potovanj v soju čustev, motivacij in kulture.
/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

twenty + nineteen =