Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Manica K. Musil: Slon Stane (Alenka Urh)

Sodobnost / Uncategorized  / Manica K. Musil: Slon Stane (Alenka Urh)

Manica K. Musil: Slon Stane (Alenka Urh)

Alenka Urh

 

Manica K. Musil: Slon Stane.

Maribor: Založba Pivec, 2017

 

Arhitektka in ilustratorka Manica K. Musil se je na področje besedne ustvarjalnosti za otroke podala leta 2011 s slikanico Trije mucki in zmaj. Sprva se je preizkušala v grafični tehniki monotipije, kmalu pa je našla povsem drugačen in prepoznaven ilustratorski izraz. Likovno plat njenih slikanic namreč sestavljajo natisnjene tekstilne ilustracije, ustvarjene s šivanjem in kombiniranjem različnih materialov, od blaga, filca, vate, volne, niti in žice do papirja in časopisa. Prva takšna šivanka je nastala leta 2013, ko je luč sveta ugledala Koza Cilka, sledile so Koza Cilka in kdo je popil vodo (2014), Pobalinska pujsa (2015), Čarobna školjka (2016), Komar Janez (2016), najnovejša pa je lani izšla slikanica Slon Stane.

Za ilustracije je avtorica prejela številne, predvsem mednarodne nagrade; njene slikanice otroci prebirajo tudi na Kitajskem, v Švici, Turčiji in Pakistanu. Največ nagrad sta odnesla Pobalinska pujsa: slikanica je bila leta 2015 izbrana za najlepšo otroško knjigo na Slovenskem knjižnem sejmu, prepričala pa je tudi žirije v Srbiji, ZDA in na Kitajskem. Po slikaniški predlogi je nastala interaktivna lutkovna predstava Lutkovnega gledališča Maribor, katere zanimivo likovno podobo je prav tako zasnovala avtorica (predstavo smo si lahko ogledali tudi v sklopu lanskega festivala Zlata paličica). Tudi ilustracije Slona Staneta so bile že deležne mednarodnih priznanj: Manica K. Musil je zanje leta 2016 prejela zlato medaljo na mednarodnem natečaju otroških slikanic newyorške revije za sodobno ilustracijo 3×3 (poleg zlate medalje za prenovljene ilustracije iz slikanice Trije mucki in zmaj, ki pri nas v novi podobi, vsaj kolikor vemo, še ni bila objavljena) in nagrado na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu.

Junak tokratne slikanice je nadvse zgovoren slon, ki bi na vsak način rad nekomu povedal zanimivo zgodbo, a kaj, ko ga (skoraj) nihče ne želi poslušati. Oprijel se ga je namreč sloves, da je »vse, kar pove, brez repa in glave« in da »še nikoli v življenju ni povedal česa zanimivega«. Iz izrazito odklonilnega in nestrpnega odnosa, ki ga imajo živali (krokodil, zebra, lev, sloni, papige in kača) do njegovih prizadevanj, lahko sklepamo, da je Stane ali velik blebetač ali pa hudo nerazumljen. Poleg tega si med živalskimi kolegi, ki ga drug za drugim precej grobo zavračajo, tako zavzeto prizadeva najti poslušalca, da presliši drobcen glasek mravljice; toda prav ona ga ves čas skuša opozoriti nase in je edina, ki bi ga rada poslušala. Ko Stane že vrže puško v koruzo in kot kup nesreče sede v kup listja, končno zasliši klice male poslušalke. Slon, vesel, da je končno našel publiko, in mravljica, vesela, da jo je slon končno zagledal, se spoprijateljita in si začneta pripovedovati zgodbe. Idejna podlaga pripovedi torej namiguje, naj si nikar preveč ne prizadevamo za pozornost tistih, ki nam je ne želijo nameniti, saj vsakdo lahko najde nekoga, ki ga bo sprejemal takšnega, kakršen je. Poleg tega se izkaže, da je Stane pravzaprav umetnik, neuspeli pripovedovalec, katerega pripovedi po vsebinski in formalni plati ustrezajo literarno oblikovani izmišljiji, leposlovju, pa tudi povsem nezanimive niso – navsezadnje je zgodba o slonu, ki je bil nekoč netopir in je (kot prikazuje ilustracija) s svojim obilnim telesom visel z drevesa z glavo navzdol, kar obetavna. Levu je (med drugimi) zato lahko kar malo žal, da je Staneta ob mogočnem (kritiškem) rjovenju skoraj raztrgal, še preden je ta sploh uspel predstaviti svoj umetniški izdelek. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar