Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Lilijana Praprotnik Zupančič: Zmaji?! (Ivana Zajc)

Sodobnost / Uncategorized  / Lilijana Praprotnik Zupančič: Zmaji?! (Ivana Zajc)

Lilijana Praprotnik Zupančič: Zmaji?! (Ivana Zajc)

Ivana Zajc

 

Lilijana Praprotnik Zupančič: Zmaji?!

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.

 

/…/

Zgodba o zmajih pa je tudi zgodba o môči podobe: v lik leteče pošasti so se usmerili strahovi navadnih ljudi, upodabljali so ga mnogi umetniki, ki so tekmovali v tem, čigav je strašnejši, nazadnje pa je zmaj zasedel prostor v grbih in na mestih, kjer je kot dobri čuvaj ljudi varoval pred hudim. Predkolumbijske indijanske civilizacije so zmaje častile kot božanstva: stvaritelje sveta, gospodarje narave in življenja. Vzhodnoazijski zmaji so prijazna, razumna bitja, ki vladajo vodi in vremenu ter s katerimi je moč sobivati. Ulična domišljija jim pripisuje, da so lahko majhni kot sviloprejka ali veliki kot vesolje. S katoliško tradicijo je zmaj stopil na »temno stran«, saj ga je preoblikovala v peklenščka. »Torej so zmaji povsod opleli!« komentira piščanček. »Imam pa res srečo, da se nisem izvalil iz petelinjega jajca. Bi bil malo čuden!« drugi piščanček poudari dejstvo, da se nekateri zmaji lahko izvalijo iz petelinjega jajca, kar naj bi pojasnilo kurje prednike zmajev. »Ne me hecat! Jaz ne valim jajc! To je znanstvena fantastika!« je nejeveren petelin, ko sliši, kako je njegova vrsta burila človeško domišljijo, ki je njegovo podobo stopnjevala do neznanskih razsežnosti.

Čeprav je danes, ko naša spoznanja vodi (predvsem) znanost, to težko dojeti, so ljudje dolgo verjeli, da so zmaji resnična bitja. V dobršnem delu zgodovine so preleteli ljudsko domišljijo od Amerike do Kitajske. »Zdaj ljudje verjamejo v vse mogoče neumnosti, le v zmaje ne, kot kaže,« zaključi petelin. Slikanica Zmaji?! tako ne govori le o kokošji družini, ki raziskuje svoje zmajske korenine, ampak predvsem o človeštvu in njegovi afiniteti do čarobnega ter nerazložljivega.

Zmaji?! nosijo določene skupne poteze s prejšnjimi deli Lilijane Praprotnik Zupančič. Najprej  prepoznavno mehko in barvito ilustracijo živali z velikimi profilnimi podobami. Nato motiv živalske vrste, ki se iz svoje pozicije omejenega znanja sprašuje o sami sebi ter lista enciklopedijo s slikami, ki jo z duhovitimi pripombami sproti komentira. Formo »otroške enciklopedije« je avtorica uporabila denimo že v delih iz serije Zakaj?, v katerih je odgovarjala na vprašanja o nenavadnih lastnostih in vedenjih različnih živali, Mačji zakaji, Pasji zakaji, Žuželčji zakaji. V teh delih se čez obe strani razteza velika stilizirana slika določenega bitja, ob njej pa stoji poljuden opis, ki ga druge živali ob straneh komentirajo.

Te slikanice enciklopedične oblike ne prevzemajo neposredno, gre le za spogledovanje z zunajliterarnim poljudnoznanstvenim žanrom. Mladi bralec se lahko zave razlik med literarnimi in neliterarnimi, poljudnimi žanri. Informativni zapisi so vključeni v širše, izmišljeno okolje slikanice: živali med listanjem enciklopedije kramljajo, si po svoje razlagajo dejstva in se sprašujejo o sebi, kar nudi možnost za duhovite besedne izmenjave. Podatki, ki jih dobi bralec, so torej uokvirjeni s komentarji živali. V delu Zakaj? jih še ne izrekajo specifični liki in so torej zgolj navrženi v prostor, medtem ko jih v Pasjih, Mačjih in Žuželčjih zakajih izrekajo predstavniki posamezne živalske vrste, ki niso karakterizirani ne z besedno ne z likovno pripovedjo. Takšna postavitev je v avtoričinih slikanicah, Dinozavri (2009, 2010, 2017)  in Zmaji?!  nekoliko drugačna. Enciklopedična »knjiga v knjigi« je mnogo trdneje in učinkoviteje uokvirjena z zgodbo o kokošji družinici. Babica od nekod privleče knjigo o zmajih (oziroma dinozavrih), ki te živali predstavita in – še pomembneje – povežeta z izvorom kokoši. Distinkcija med babičino razlago in »citati« enciklopedičnega besedila je ponekod nejasna. Komentarji različnih družinskih članov so mestoma sicer klišejski – petelin denimo ne mara tašče in se nenehno šopiri –, vendar so liki za razliko od omenjenih predhodnih avtoričinih slikanic različno karakterizirani. Vsak družinski član ima lasten pogled na zadevo. To je najbolj posrečeno pri piščančkih, ki postavljajo prikupno naivna vprašanja.

Opisano ustvarja slikanico, ki je kompleksnejša od predhodnih: ne podaja le dejstev o živalih na duhovit način, ampak informacije predstavi skozi oči različnih likov, ki prispevajo svoje poglede. Razlika je tudi ta, da kokošja družina ne prebira enciklopedije o neki (v preteklosti) dejansko obstoječi  vrsti, ampak o izmišljenih živalih Knjiga torej govori tudi o zgodovinskem razvoju človeškega znanja o zmajih, njihovih različnih podobah in funkcijah ter o geografskih področjih Slovenije in njene bližine, ki so zaznamovana z zgodbami o teh veličastnih bitjih. Tako se odpre pomembna nova dimenzija: znanje se v zgodovini pridobiva, ovrže, preverja, razvija in naposled potrjuje. Otroku knjiga skozi zgodbo o razvijanju človeškega znanja o zmajih pokaže, da je védenje dinamično. Slikanica torej ne podaja le dejstev o zmajih, ampak razčleni tudi načine, kako se je znanje o njih gradilo, dokler jih človeštvo ni spravilo v predal izmišljenih mitoloških bitij. Če so denimo v Mačjih zakajih živali v šape dobile nezmotljivo »človeško« knjigo, ki jih je dokončno poučila o njihovi lastni vrsti, slikanica Zmaji?! predstavi zgodovino človeškega raziskovanja zmajev. V tem primeru kokoši dobijo aktivnejšo vlogo, saj komentirajo tudi zgodovino ljudskega védenja – človeški in živalski svet sta tako enakovrednejša. Zmaji?! Lilijane Praprotnik Zupančič so torej delo, ki bralcu spregovori na več nivojih.

Ni komentarjev
Objavi komentar