Jurkovič: Pisateljsko pot ste začeli s pisanjem pravljic. V radijskem arhivu sem odkrila tri, odlične so! Kaj vas je k pisanju pravljic spodbudilo in zakaj ste se tako kmalu ustavili?
Simoniti: Pisati sem jih začela že v osnovni šoli, po njej pa dolgo ne več. Znova so me zgrabile šele malo pred letom 2000 – spomnim se, da sem šele nekaj let pred tem mamo prosila, naj mi vrne vse stare otroške knjige, ki sem se jih v začetku pubertete vzvišeno znebila, pa jih je na srečo spravila ona. Takrat sem jih tudi začela pošiljati na radio in revijam in nekaj jih je bilo potem odkupljenih. Ko se mi je pozneje rodila hčerka, je bilo ogromno novih pravljic povedanih med umivanjem zob ali pred spanjem, v takratni utrujenosti pa žal nikoli niso bile zapisane in so izpuhtele v pozabo (no, prav zdaj smo spet v tisti fazi, ko si najstniška hčerka preureja sobo v mladinsko in mi vrača knjige pravljic, česar ravno zaradi svojih izkušenj ne jemljem tragično: pravljični kapital je bil začasa varno naložen …). Sicer pa je takoj zatem nastopilo obdobje pisanja za odrasle in k pravljicam se nisem več vrnila.
Jurkovič: Pogosto ste sodelovali na radijskih (ali) anonimnih natečajih. Od kod takšna simpatija do obojega?
Simoniti: Ker sem bolj plahe sorte, so mi anonimni natečaji pisani na kožo: neobremenjena sva žirija in jaz. Seveda te presojevalci lahko prepoznajo po slogu ali tematiki in veliko je tudi odvisno od okusa in preferenc zasedbe v komisiji. Ampak vseeno se mi zdijo zanimiv filter, ker so lahko potrditev, da si na pravi poti – ali pa narobe. Izbori na takih natečajih, najprej na radijskih za pravljico in potem Literaturina nagrada za kratko zgodbo pred leti, so me tudi opogumili, da sem sploh začela objavljati. In če na primer na radiu mojo zgodbo žirija nagradi ali sprejme v objavo, je tekst zame že prestal prvi krst in gre lahko pozneje tudi v papirno izdajo. S tem doživi dva različna medija in pri prvem celó že takojšnjo, recitacijsko, interpretacijo.
Jurkovič: Hrast hrust, Riba dolgousta in Kovček Popotovček v obrisih ali kar jasno izrisujejo fiziognomijo vašega poznejšega pisanja: skrbna izbira besed, tankoslušnost, veselje do ”štrikanja” zgodbe, hudomušen in luciden humor.
Simoniti: Res je, že v pravljicah sem se skušala veliko igrati z besedami; pri literaturi za otroke sta me vedno motila pogosto preveč preprosto besedišče in napotek, da morajo biti povedi kratke. S tem otroke podcenjujemo in jim skrivamo, kaj vse zmore jezik: prevračanje in pretvarjanje besed je ena najzabavnejših iger, da o omenjenem »štrikanju« zgodb niti ne govorimo. Če otroku pokažemo to igro besed in zgodbarjenja, smo mu dali možnost, da jo razvija naprej, da bo znal ubesediti čustva, občutja in svet okrog sebe, da bo razvijal empatijo in da ne bo ostal omejen v nekih osnovnih jezikovnih obrazcih.
Jurkovič: Vaše pisanje vsebinsko že od začetka izraziteje določajo tri prvine. Rekla bi, da so tudi pomemben del vas. Najprej morje: morski fenomeni, b(B)ibavica, otoki, ladje – zakaj vas vse, kar je morskega, tako fascinira? Kako se je rodila ta navezanost? Za zgodbo Kako razdreti pejsaž ste nekje dejali, da je nastala na obali, kamor ste iz mesta prišli potešit svojo »abstinenčno krizo«.
Simoniti: Morje je moj element. Kot otrok sem čez leto komaj čakala na poletja na takrat še relativno neoskrunjenih južnojadranskih otokih in še bolj oddaljenih otočkih. Sprva so bila to precej osamljena počitniška letovanja, na katerih sem kar nekaj dni preživela v skoraj avtističnih igrah med skalami, vodo in borovci, pozneje pa je sledilo več legendarnih šolskih počitnic s prijatelji: to so bila pustolovska poletja tajnih podvodnih klubov, v katerih smo z namišljenimi harpunami lovili ugorje in druga morska bitja, gledaliških vaj za uprizarjanje skečev pod oljkami, prvih resnejših branj pod vejo, na kateri je visela vrv za tarzanske skoke v vodo … cela otroška mitologija, to je bil moj raj. Vse to me je nekako formiralo; morje mi je dalo ta prostor imaginacije, tam so se začele prve sanjarije, potovanja v neznano, daljave in druge dimenzije. Zato Mediteransko morje in njegove obale zame v vsakem tekstu dobijo nove obrise, pomene in simboliko in izvabljajo različna občutja, lahko pomenijo hrepenenje, lahko gre samo za simbolno prizorišče, lahko so idilično okolje, ki rabi za kontrast konfliktom v fabuli, ali pa lahko v zvezi z morjem na primer govorim o pojmih, kot je dekonstrukcija, recimo v zgodbi, ki jo omenjate.
Jurkovič: Potem Mediteran: kaj ima, česar druga okolja nimajo?
Simoniti: Sredozemlje sámo je simbol: tu so se rodili stari miti, ki so arhetipske zgodbe oziroma »zgodbe, ki se niso zgodile, a so zmeraj«. To so prakraji, od koder duhovno izhajamo in kjer se še zmeraj rojevajo nove zgodbe, pogosto neverjetne, kot bi se jih spomnila nebrzdana domišljija kakega antičnega boga (preberimo si samo katerega izmed italijanskih časopisov), zadnje čase pa tudi zelo tragične, saj postaja Sredozemsko morje grobnica prebežnikov (o tem govori zgodba Gladina, ki je bila objavljena ravno v Sodobnosti pred dvema letoma). Mediteran vidim kot pisan ambient, v katerem se barve spremešavajo v zmeraj novih kombinacijah in v katerega se prilivajo nove, s tem pa jim uspeva brisati meje, ki jih je skušal, tudi na silo, tu zarisati človek, in dajati prosto pot medsebojnim vplivom. Zato je zame to neizmeren prostor navdiha. S Sredozemljem pa me povezujejo tudi osebne niti: stari starši po očetovi strani so živeli v Gorici, od koder so potem zbežali zaradi fašizma, stare starše po mamini strani (ded je bil rojen v Trstu) pa so po vojni s Štajerske poslali na južno Primorsko, tako da me je zaznamovalo tudi pripovedovanje o teh dogodkih, ki sem jih delno vpletla v drugi, še neobjavljeni roman.
/…/