Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jože Horvat: Družba brez zasebja

Sodobnost / Arhiv člankov  / 2017  / Jože Horvat: Družba brez zasebja

Jože Horvat: Družba brez zasebja

Predsodobna meditacija

Ta oskubljeni in površni uvod v razmišljanje oziroma zasebni esej nič ne skriva, da mu veliko dejstev in uvidov manjka. A pravzaprav je namenoma tak, prostoesejističen, saj je za potrebe spisa v nadaljevanju njegov značaj dovoljšen. Gre mi namreč le za to, da se približno pokaže, kako so neke literarne zvrsti v zgodovini pod vplivom vnanjih okoliščin spreminjale svojo snovno/tematsko naravo vse do današnjih dni, ko ustvarjalec ni več svoboden ali ne ve, da ni več svoboden pri izbiri snovi ali teme, saj mu jo, izbiro, bojda začenši že v desetletjih po Shakespearju, namesto njegove presoje narekuje trenutna tehnična javnost, ki je pred publiko kredibilna le, če knjige v čim krajših časovnih intervalih prinašajo izdelke, ki jih javna občila s svojimi upravljavci lahko uveljavljajo kot aktualne, nove, zanimive in že zato pomembne.

Lahko bi začel s kom drugim, a ker sem se namenil k prozi, bo to Schiller. Friedrich Schiller romana ni uvrščal v »kraljestvo pesništva«. Včasih je slišati, da ga je imel le za »polbrata pesništva« (a to menda ni dokazano), nekateri manj znani pisci tedanjega časa pa so romanu priznavali samo nekakšen »medprostor« znotraj poezije. O tem je bilo kajpak že nemalo napisanega in tega ne bi povzemal, tvegal pa bi misel, da je ta značilnost – in to brez obsežnih in učenih raziskav, ki bi jo dokumentirale – zlasti glede romana v marsičem kar težavna in na vse večjem področju pripovedništva veljavna tudi danes. Če se namreč ozreš na pesniško ustvarjalnost izpred antike naprej, lahko uvidiš, da je poezija tako rekoč »sama« razmeroma natančno opredeljevala svoja tematska polja in včasih izrazne forme, ki so jo legitimirale in s tem ločevale od drugih miselnih oziroma duhovnih tvorb. Tako je s svojim izročilom dokaj avtoritativno diktirala vsebine, ki naj bi jih nato oblikoval ustvarjalec sam. Vse od svojega začetka, ki naj bi bil ritualnega izvora, obarvan mistično, je v glavnem težila k temu, da bi ohranjala, nato pa po potrebi prenavljala svoje poslanstvo, tj. službo nekomu ali nečemu vzvišenemu, nadčloveškemu ali nadčasovnemu, denimo skrivnostnemu, nadzemeljskemu bitju; le-to je pozneje v različnih epohah zadobivalo različna imena in različne funkcije; bilo je bog ali osebni Bog, kdaj pogansko »zlato tele«, ki so ga častili s petjem in plesom, pozneje, v nam bližjih časih, pa eksistencialno najvišje duhovne vrednote, za človeka numinoznega pomena. Ta njena značilnost je preživela stoletja, očitno pa ni domovala le v zahodnem kulturnem svetu. Pesnik Aleksander Puškin v svojem Potovanju v Arzrum (1829) na primer piše, kako ga je na poti po Kavkazu sprejel in pozdravil neki ujeti paša: »Blagoslovljena bodi ura, ko srečamo pesnika,« je prišlemu rekel paša in nadaljeval: »Pesnik je dervišu brat. Ne domovine ne zemeljskih dobrin nima; ali medtem ko smo mi ubožci v skrbeh za slavo, oblast in zaklade, stoji ta v isti vrsti z vladarji zemlje in vsi ga častijo.« Iz daljšega odlomka je moč sklepati, kakšen status ima pesnik tudi v nekem prostoru islama: da je »dervišu brat«, torej beraški služabnik tistega nadzemeljskega bitja ali pojma, ki je vrhunec predstave o popolnosti – v resnici najvišji menih, ki očiščuje ljudi in svet ter vzpostavlja stik z božanskim, zato je prej ali slej »v isti vrsti z vladarji zemlje« in ga »vsi častijo«. Ta odmik od banalne prakse življenja, odmik, ki pa ni prostovoljen, ampak posledica poklicanosti h kraljevskemu pesnjenju, je v nekem vrednostnem smislu stalnica do danes – in v poeziji bolj opazna kot v prozi.

A v novejšem času so se v poeziji vzporedno z »visokimi« pojavljali tudi bolj vsakodnevni motivi, ki so se nazadnje najbolj klasično izpričali v pojmu angažiranosti. Vendar ta tok ni preplavil ali prekril pesništva v poprej kratko zaznamovanem »čistem stanju«, obsijanem z avro božanskih doživetij in spoznanj, saj so ga nekakšna sredotežna prizadevanja vedno vračala k sveti službi. Te vztrajnosti dandanes ne more zatreti še tako sofisticirana in gospodovalna sodobna tehnična javnost, ki v ustvarjanju priznava in upošteva le službo, se pravi aktualno koristnost samo njej.

Za razliko od pesništva, se pravi poezije, je bila epika orientirana drugače. Ve se, da pretežno ni služila božanskemu Idealu, zato pa tudi dolgo ni bila duhovno središče človekovega izpovedovanja. Kot je znano, tudi o epiki obstajajo številne teorije, tj. različni nazori, vendar za smoter tega spisa nima smisla, da bi jih ponavljal. Nekoliko preprosto, tj. poenostavljeno, naj jih zvedem – upam – na glavno misel, da epski tekst od menda prvega pojava pripoveduje pretežno o »navadnih« tostranskih, zemeljskih stvareh in dogodkih, pri čemer je nujno, da je opisovanje stvarno in nazorno. To je bil osrednji cilj, ki mu je epika »služila«. Z romanom, katerega izvorno mesto sicer ni antika (ki da ga je le zastavila), saj je v bistvu zahodnoevropski projekt, tj. svojevrstna nadgradnja antične epike, se je sčasoma zgodil tematski obrat; pripoved, ki niti še ne more veljati za pravi roman, je spočetka prinašala zgodbe o vladarjih, viteških pustolovščinah, ljubezenskih zapletih, a pozneje tudi o hudodelcih, desetih bratih, rokovnjačih ipd. Še vedno poenostavljeno: šlo je za viteške, pa tudi domišljijske zgodbe, ki so z vidika današnjega bralca pripovedovale o junaštvu, vzgojni avanturi ali romantičnem kavalirstvu neredko zgodovinsko profiliranih likov, in so se iz Francije širile po kontinentu. Pozneje je epski tekst vedno pogosteje tematiziral reševanje konflikta nesrečnega posameznika z družbo, torej je vse pogosteje posegal iz bolj ali manj zabavne ali vzgojne v sfere resničnosti v bližino človeka in svobodnih posameznikov, ki so bili v sporu z osnovno družbeno celico in z oblastjo oziroma okoljem.

Kritični zgodbeljubec sicer utegne dvomiti o tej poti pesništva in epike, a nadaljnjemu »pohodu« epske zgodbe, ki se je vse bolj vzpostavljala kot izraz kritične zavesti do stvarnosti, tj. prakse vsakdanjika in posameznika v družbi, je najbrž že mogoče nakloniti nekaj trdnejše vere. Na to pot je krenila, ko se je pisec v neobveznem svetnem fabuliranju znašel na »brisanem prostoru« pred »problemom človek«, pred njegovo nerazrešljivo bivanjsko enigmo. Intrigiralo ga je zanimanje za njegovo zasebno stran v primežu zlasti socialnih odnosov in zajemalo teme iz središča človekovega smisla, zato pisanje ni nastajalo iz kakšnega dolgočasja ali specifične poučnosti in zabave s prikazovanji vsakršnih avantur in viteških soočenj, temveč je bilo sredstvo za oblikovanje miselnega, moralno-idejnega projekta, ki je razkrival najbolj temeljne duhovne in eksistencialne plasti, toda tudi neogibne vezi človeka z zgodovinskim svetom, ki ga je ogrožal. Ta orientacija oziroma težnja k vstopu v enigmo življenja se je prvič najjasneje izpričala v Don Kihotu (in na drugi strani v Shakespearjevih delih), ki velja za prvi pristni roman. Moč sugestivnosti je tako zastavljeni roman od Cervantesa naprej črpal predvsem iz eksistencialnega izhodišča svojega pisca. S svojim fikcionalnim rentgenom oziroma aparatom je človeka preslikaval v številnih dimenzijah, da je tekst nazadnje, potem ko se je zasidral na tleh realne, težke in zasužnjujoče zgodovine, lahko vseboval vse plasti njegovega zasebnega dne: oblastniško tiranijo, tragično zapostavljenost, lepote stvarstva, enkratno eksistencialno radost, mistično nerazumljivo dogajanje, erotične avanture in blokade, visoko duhovno in znanstveno razgledanost ter modrost, neizogibne stiske končnosti in smrti, vse po vrsti izvirajoče iz strašne in slepe usode, ki jo je za svoje prebivalce bojda pripravil naš planet. Ti motivi so se prepletali, združevali ali razhajali v neskončnem številu variacij in kombinacij. Na roman so jih vezali posebni narativni elementi, ki niso bili predmet nobene druge literarne zvrsti ali znanstvene veje, saj so bili reprodukti duševnih in dejanskih polj, ki spremljajo človeka, ne da bi se tega pravzaprav zavedali: neizčrpen prostor duše in zadev predmetne stvarnosti, ki jih lahko v razvidno in živo podobo transformira le tako rekoč brezmejna epika. V najvišjih dosežkih so vsebovali vrednote, značilne za »kraljestvo pesništva«. Konzumiral jih je naš odnos do samega sebe, odnos, ki ga želi edino beroči človek: med branjem ga lahko zauživa, četudi mu ne prinaša praktičnih koristi. Zadovoljuje in varuje njegovo zasebje.

Kaj je zasebje? Naj bo spet poenostavljeno: gre za prostor, ki ne pripada javnosti in zgodovini (ki jo poganja politika), je namreč intimni volumen avtonomne svobode s temeljnimi eksistencialijami posameznikovega življenjskega veka. Kljub različnim oblikam nujnega, nasilnega človekovega podrejanja zgodovinskim tokovom dolgo ni bil bistveno ogrožen; spremembe, nevarne za zasebje in – posledično – vrednostni status »kraljestva pesništva«, je prinesel začetek industrializacije; pripoved tega časa je sicer v obrambi posameznikove svobode vedela za vir zla, ki je obdajalo junaka, zato je ves socialnopolitični kontekst obsojala in interpretirala izjemno kritično, a žal, kot je znano, brez praktičnega uspeha. Razmere, vzpostavljene s pomočjo znanosti in tehnike, so krepile težnje, ki so pisavo usmerjale in peljale prek bojišča s politiko do angažirane literature, kajpak tudi romana. A tedaj slednji ni bil več namenjen samo zasebju, ampak je bil zlasti kakor vpoklican za spopade z oblastjo. Pri tem je uspeval v veri, da vzbuja kritično zavest za rušenje zatiralskih socialnih struktur, vse dokler radikalne preobrazbe ni doživela tudi oblast, bolje, dokler novi model globalizirane družbe in njenega funkcioniranja ni konstituiral sebi primerne oblasti, ki v umetnosti, četudi do nje še tako kritične, pravzaprav ne vidi več svojega nasprotnika.

Vzpostavila se je nova antropološka zgradba tubiti, ki počiva na dveh temeljih/dejstvih. Prvič, človekova usoda se dandanes večidel ne začenja in ne končuje več v zasebnem prostoru zasebja, formalno umeščenem bodisi v objekte z vrtičkom ali v salone razkošnega stanovanjskega bloka, temveč čedalje pogosteje v splošne rezervate skupnosti, tj. v javne bolnišnice in hospice, v življenje vmes – med mejnikoma rojstva in smrti – pa se razteza v stvarnosti, ki ji ne gospodari več živi subjekt, ampak kategorije nad njim – kajti domala vse, kar naj bi pripomoglo k njegovi zasebni sreči, izobrazba, poklicna dejavnost, poroka, družina, vsakdanja pragma itd., je v glavnem odvisno od dejavnikov zunaj njega, od moči, ki jih mora upoštevati, če naj preživi ali celo uspe. To niso več nekakšne naravne moči oziroma njegove naravne danosti, temveč celota silnic, ki so jih povzročile znanost, tehnika, družboslovje, finance in ki se od Napoleonovih časov naprej s svojimi učinki čedalje prepričljivejše združujejo pod streho politike. Svobodno zasebje se je s tem znašlo v ogroženem položaju.

In drugi temelj/dejstvo antropološke zgradbe tu-biti: pravzaprav ga tvori celota duhovnih ved in znanosti, iz katere je delovanje družbe s pomočjo tehnike vzpostavilo sodobno politiko – politiko, ki je nujna, če naj vsak od gradnikov družbe, se pravi posameznik in vsi skupaj, služi splošnemu »dobremu« – in istočasno skrbi za lasten razvoj in ga vzdržuje. Zgodbeljubec zato danes politiko lahko že sprejema, in to tako, da se ji podreja svobodno, kakor se doslej ni še ničemur. S tem je prestopil prag svoje »prvotne«, od nikogar nadzorovane zasebnosti in zemeljskosti; znašel se je sredi sprememb, ki so neslutene in jim še ni videti konca, če je o njem sploh mogoče govoriti; seveda se jim je priklonil tudi roman, čeprav včasih še kritično, šokantno bogoskrunsko dreza v nedotakljivi, menda »višji«, na zunaj povsem laični, a v resnici nedotakljivi, kruti red elit, ki je pravzaprav le avtoritarna zgradba zgodovinske nadstavbe vladajočih in kajpak vsemogočnih. Posledice so za zgodbenika paradoksalno banalne, zanje niso potrebne niti izbrane besede: ker je roman razkrinkaval tudi politiko, je le-ta včasih še zoprno odgovarjala s »svojo dolgo in trdo roko«, torej z represijo, ki pa je v zadnjih desetletjih vse bolj sofisticirana, navidezna, saj postaja »mehka«, celo »spodbujajoča« in »kreativna«; svojega kritika, tj. umetnika, nagrajuje, četudi ta »grize roko, ki ga hrani«. Nagrajuje dvojno; najprej z »neobveznim« ponujanjem upovedljivih vsebin, ki jih sama seveda ne more obvladati, in na koncu s priznanji, ki naj poveličajo spisovalca in dobro plasirajo njegov izdelek.

Za to se mu ponujata dve možnosti.

1. Sodobna politika nima več hitro prepoznavnih nosilcev kot nekoč, ko so jo imeli na uzdi graščaki in škofje, knezi in kralji, kapitalisti in nazadnje filozofi, saj je racionalizacija proizvodnje in upravljanja svetovnih dobrin pripeljala do neverjetnega obrata, katerega posledica je, da je lastnikov planetarnega premoženja vse manj, saj je vzdrževanje le-tega treba kar se da poceniti, torej zmanjšati število njegovih upravljavcev in delavcev – z njimi vred pa lastnikov tako zemlje kot ključnih proizvodnih obratov; tačas je lastnikov sicer še mala množica. A modri ljudje že vedo in sporočajo: proizvodnji in ljudem v različnih državah še vladajo države, toda ducati lastnikov proizvajalnih sredstev iz stotin držav so na poti izginjanja, transformacije, morda celo v en sam tip »lastnika«. Vendar zaradi tega vodilni še niso brez dela; njihova delovna funkcija je vzdrževanje in upravljanje ustroja družb, v katerih človekujejo. Si lahko predstavljaš, radovedni bralec? Zato so na naši polobli oblastniki v glavnem le še po imenu, skoraj ne duha ne sluha pa ni več o zatiralcih, ki bi dejansko ogrožali kogar koli iz umetniške elite, še manj o sodnikih, ki bi z izjemo zmikavtov kogar koli pošiljali v zapor.

2. V teh razmerah ni več potrebe, da bi politiko oblikovali »nekdanji« politiki – v resnici je niti ne morejo, saj kapitalski donosi niso odvisni od njih, temveč od konkurenčnega ustroja družb in proizvodnih kapacitet. A zato še niso nepotrebni; svoje nekdanje vloge so vešče zamenjali z vlogami novodobnih subjektov, ki merijo in vrednotijo finančno funkcionalnost družbene ustrojenosti ter dobitke v tržni tekmi posameznikov in skupin. So zgrešena tarča, kolikor jih za tarčo izbere kritični zgodboljubec. Kljub temu so pred morebitnimi njegovimi literarnimi izpadi dobro zavarovani.

Katero sredstvo jih varuje?
Imenujem ga tehnična javnost, postpostmoderno gospodujočo nadstavbo, izdelek znanosti, tehnike in duhovnih ved, ki je v zgodovinskem toku tačas postal oblast sama. Javnost deluje kot imaginarni vrhovni nadzornik oziroma čuvar celotnega vsakodnevja družbe. To je lahko, ker je najvišji dosežek civilizacije oziroma znanstveno-tehničnih izumov, utelešenih v robotizaciji in novih medijih, torej novodobna, se pravi demokratična pošast, proti kateri se menda ni mogoče boriti, kdor pa si to drzne, praviloma nima možnosti za preživetje. Kajti to ni več javnost grajskih ali meščanskih salonov ali krožkov, kot so (prve) poznali bodisi v srednjem veku menihi in redki civilisti ali v tem času ponekod povezave posameznikov iz kultiviranih družin (»bralni krožki«), niti to niso sodelavci prvih časopisov, ki si imena časopis morda še niso zaslužili. Pravilneje rečeno, tehnična javnost, planetarno omrežena, ki misli, spremlja, slika, presoja ter obvladuje naš univerzum, človeka vzdržuje in bogati z življenjsko pomembnimi informacijami, kot sta ga doslej hranila s svojimi plodovi kopno in morje tega planeta. Kajti to zdaj postaja že druga Zemlja, ki pod novim Soncem išče in ustvarja druge obiralce za svoje plodove oziroma, z drugimi besedami, zadevajočimi naš problem, druge bralce za svoje knjige.

Za ilustracijo naj spomnim na nekdanjo prakso, ki so jo še ustvarjali človeški osebki v veku, ko so mišljenje in delo obvladovali manualni instrumenti. V mislih imam tale, skoraj dvesto let star primer: v Eckermannovih Pogovorih z Goethejem sobesednika razpravljata (2. januarja 1824) o veličini Shakespearovega genija, pri čemer Eckermann med drugim pravi, da ustvarjalnost izjemnega angleškega mojstra veliko dolguje »polnemu/bogatemu, produktivnemu ozračju njegovega (tj. Shakespearovega) stoletja oziroma časa«. Stari knjigoved in velepisec mu promptno odgovori, da kdor verjame, da velik del Shakespearove veličine pripada njegovemu velikemu in polnemu času, »naj si sam zastavi vprašanje, ali bi v današnji Angliji, torej leta 1824, v teh bednih časih agresivnih in destruktivnih časopisov, bil možen takšen začudenje vzbujajoč pojav (kot je Shakespeare). Nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje, med edino katerim lahko uspe kaj velikega, ni več možno. Naši sedanji talenti so nenehno izpostavljeni prepihu javnosti. V petdesetih različnih krajih vsak dan izhajajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga vzbujajo pri občinstvu, duši zdravo rast. Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen. Sicer prihaja prek občil do množic večinoma negativno estetizirajoča in kritizirajoča nekakšna polkultura, toda za ustvarjalni talent je to samo grda megla, pršeči strup, ki v drevesu razkraja njegovo kreativno energijo, od okrasnih listov pa vse do globine mozga in najbolj skritega tkiva.«

Dve stvari je navrgel stari modrec: da pred Shakespearom in še v njegovem času ni bilo javnih glasil, kakršna so že bila v njegovem, Goethejevem veku, ko so kulturne revije s klepetavo opravljivimi sodelavci že morile resnično literarno ustvarjanje, čeprav se nam zdi, da so bile v primeri s sodobnimi glasili nedolžne, če ne kar nižjega reda, tu in tam nemara še z od ust do ust hitečimi informacijami, neprimerljivimi s komunikacijo oziroma naravo sodobnih javnih občil. Le-ta so zdaj že nepojmljivo drugačna, za kar niti nimam besed – pa tudi – to je tema višjeumnih raziskovalcev. Ne morem pa v zvezi s tem vprašanjem mimo dežele Slovenije, kjer so si vsi ljudje, pretežno živeči v znamenitih »alpskih dolinah«, bratje in sestre (v kolikor niso, se jih stigmatizira ali pobije) in bi si tema zaslužila analizo pred ogledalom, ki nam ga ponuja nebo nad slovenskim ozemljem in je edino, ki ga zgodovina Sloveniji ni mogla pomanjšati ali celo odvzeti: povečevalo, v katerem se svobodno in do podrobnosti zrcalijo – če se že govori o nebu – naše duše in naši grehi. V tem zrcalu dobro vidiš, zgodbeljubec, da je stanje, glede na opisano, danes strahotno – po eni strani sicer tako samoumevno, da je videti normalno, saj se zdi takšno kot drugod v bližnji in manj bližnji soseščini, toda če pogledaš bistreje, je vendarle bolj strašljivo, morda pogubno. Ko namreč vzporejaš ona dalečna glasila iz časa omenjenega knjigoveda, namenjena krogu interesentov, z mediji tega časa, ki hranijo beroče »mase« malega naroda, da bi jih prepričali in pridobili za nazor ali projekt, dobičkatvoren za njihovo populacijo, osupneš in »padeš pod mizo«. Kajti tu je kaos; že ustroj medijskih moštev je grotesken; nekoč so tu na vodilna mesta nastavljali razgledane, profilirane, pisanja nadvse vešče osebnosti; veljalo je prepričanje, da dobro javno glasilo lahko nastane le po zaslugi za ta poklic vrhunsko sposobnega šefa. Zdaj je to docela neuporaben kriterij; najpriročnejši in edino pravi je strankarski, kajti stranka je najvišji civilizacijski dosežek tega naroda; iz njega izhaja in se vanj tudi vrača vse, kar le-ta potrebuje za obstoj in razvoj. Logično je, da je v njem tudi pamet, brez katere ne more noben medij. Človek, ki je preskrbljen s to pametjo, je predestiniran za odgovornega urednika velikega glasila. A da trezni bralec ne bi dobil vtisa, da je medij strankarski, če ga zasede človek stranke, je treba medijski tron okronati po »nestrankarski« poti: človeka ne izbere in ga na visoki položaj ne imenuje strankarski voditelj ali funkcionar, temveč kak »neodvisen«, ampak stranki privržen podjetnik, strokovnjak svojega poklica, recimo uspešen lastnik hotelske verige ali avtomobilske tvrdke – v navalu navdiha izbere za to funkcijo višjega natakarja ali vodilnega kuharja. Izobrazba ne igra vloge. Tu se ve, da se sodobno glasilo s svojo moderno tehniko, zavedajoč se poslanstva, znajde sámo, zato lahko funkcionira brez vsevednega vodje – in se za povrh potrdi tudi kot neodvisno, saj je oblast odmaknila roke od njega. Pišoči sodelavci so neobremenjeni in svobodni in hvaležno branijo dobro ime ter dobrine svojega lastnika. In naposled je tu situacija, ko kognitivno omejeni novinarji lahko publicirajo svojemu nazoru zvesto spisje in »pršijo strupeno meglo« po drugače mislečih, kaj šele po sovražnikih. Nihče jim ne more učinkovito oporekati, ne posameznik ne druga stranka, niti država niti kakšna veleunija. Ker je v naravi medija, da je vrednostno nevtralen, je tudi politically correct. Z doslednim uresničevanjem tega načela neotesane ljudi preobraža v ukročene človekoljube.

A to motovilo naše javnosti je le metafora za širšo prakso, v kateri nihče ni več nemogoč element v vsakodnevni družbeni (re)produkciji … Ne odgovorni urednik in na koncu verige »vplivnih« niti ne sam največji politik. Slednji sicer še živi v iluziji, da »dela politiko«, a resnica je, kot že dolgo vidijo modri ljudje, da jo vzpostavljajo in izvajajo ustroj družbe in zmogljivosti proizvodnih sredstev; ne zaveda se – ali se noče zavedati –, da mu njegove svobode zato bistveno ne določa njegova pamet ne kakšen višji potentat. Politiku kot glavnemu šefu medija, a vsakemu na poseben način, je nadrejena globalna evolucija, ki se je začela s strojem kot človekovim produktom in služabnikom, a ki se je v toku zgodovine v svoji zadnji razvojni stopnji izpričal kot dovolj nezvest pomočnik. Na medijskem področju zdaj ni več kak pripomoček, ki je stoletja ali vsaj desetletja, ne da bi se usodno obrabil ali pokvaril, bil gibalo komunikacije … in recimo pogojno, morda včasih kreiral tudi literarno javnost … Danes je mnogo več kot to, v dolgem razvojnem procesu od pripomočka do super robota, ki je inteligentno odvrgel vrednostno oblačilo in si tako pridobil dostopnost vsakršne družbe, zna menda vse: pisati in govoriti, a tudi ve, kaj recipienta zanima in kaj mu koristi; koristi mu namreč to, kar je aktualno in dobro, takšno pa je, kar se zadovoljivo prodaja. In še naprej, tudi ni le kdo, ki piše tekste in teleportira slike, ampak tudi poezijo in romane … Pa ne le to … Zelo banalno je, a naj se ponovi, da stroj ni več sredstvo, podvrženo gospodarju, saj mu več ne služi, kot je počel tisti, ki o njem še občudujoče piše milostni sonetist Orfejev v svojem 17. izdelku, češ le poglejte ga, kako ta stroj »žene in služi« ljudem – se pravi poganja tovarne in odvezuje človeka od zasužnjujočega dela. V resnici tega ne počne več, stroj se je služenja osvobodil, kakor se dela pravzaprav še ni osvobodil niti človek sam: stroj, ki ima za sabo možgane znanstveno-umskih elit, zdaj človeku gospodari, a na svoj način: tako da človek, omamljen od njegovih darov, v nadutem prepričanju misli, da z njegovo pomočjo nadzira in vodi svet. A v resnici se je zgodilo z njim tisto, kar je prej omenjeni knjigoved sicer dejal za politika, zdaj pa velja tudi za modernega cajtngarja in prepogosto tudi za spisovatelja: »Misliš, da boš kaj premaknil – pa te premikajo.« To za oba pomeni: misliš, da si boš kaj izmislil, pa si namesto tebe izmisli kaj drugi. V najboljšem primeru večinoma že opravljaš samo medijski ali literarni lon-posel. Ja, tehnična javnost zdaj globaliziranemu človeku že dobavlja prvovrstne pobude, začenši pri politiki, zaključivši pri lepih umetnostih …

Za kaj gre, spoštovani zgodbeljubec?
Zgoraj je bilo nakazano, da je literarna javnost, ki se je dolgo prenašala ustno in je segala do Shakespeara ali nemara malo čez, v Goethejevi dobi pa se je že razkrajala ter se po kakem poldrugem stoletju na veliko preobrazila, razgrajena, čedalje bolj brez osebnega pečata in dostojanstva intime. V zasebju nima več varne domovine. Postopoma jo okupirajo mediji, ki noč in dan preganjajo spokoj eksistence ter naš nemir, skrb, strah, želje in domišljijo, ki vzdržujejo njen obstoj, dušijo s potrebami svojega ustroja. To so aktualizmi z dnevnim rokom trajanja, ki so tudi brez podlage, zaradi katere bi prerasli v spomin: strojni dobavitelj zanj nima mesta. Še včeraj smo na primer z razkošnimi spektakli bodisi na najvišji bodisi na malo nižji ravni slavili izjemne stvaritve in njihove stvaritelje – danes nihče več ne ve imena genija ne naslova njegove mojstrovine.

Groba fizična navzočnost stvari je zaprla pot globoki intimi s transcendenco vred, predvsem pa čustvom. In s tem razvrednotila tudi nekdanje zasebje. Pravzaprav … v najboljšem primeru nas tehnična javnost sili, da se naša intima kakor duplira, bolje, kolje na pol in s tem bistveno krči, saj se na eni strani zapira v nedostopno ječo boleče neodrešenosti, na drugi pa se ponuja trgu kot potrošno blago. Tako potrošno-bralčevi čuti načeloma niso prikrajšani za dražljaje in užitke: na vseh koncih vabljiva medijska ponudba je založena z vsemi finesami za zasebno rabo; njena konzumu ponujajoča se zasebnost domuje v razkošnih bulvarnih revijah, brezštevilnih intervjujih, aferah, blogih, pismih bralcev, podlistkih ipd., ki jih, spoštovani zgodbeljubec, lahko bereš po najrazličnejših časopisih, stripih in zlasti socialnih omrežjih. Tako se zdi, da je nekoč varovana – ali bolje – nedostopna zasebna stran človekovega bivanja tokrat postala balast, toda ne neuporabna. Mar ne želi večina tistih, ki se ukvarjajo bodisi s politiko, družboslovjem, znanostjo, modo bodisi z umetnostjo, da se ne govori o estradi, stopiti pred množico ter ji razkriti tudi svoje »zasebne« zgodbe? Si prav po tej poti – tudi z zasebno sfero – pridobiti hvaležne pristaše in navijače? Ampak kakšna zasebnost je to? Je to tista, ki človeku služi pri ohranjanju njegove notranje, duhovne/duševne varnosti in je zaprta pred očmi kamere, ki ogroža vsakodnevno eksistenco, iz katere pobiramo spodbude za nepogrešljiva eros in smisel? Vsekakor to ni tista zasebnost, ki bi jo morda označevala zdaj zasmehovana »skrivnost človeka in sveta«. Je tržni surogat, ki gradi družbo brez zasebja, tj. družbo neznosne surovosti in sovraštva.

Vprašanje je, ali še obstaja možnost za literarno javnost, ki bi mogla spodbujati ustvarjalnost nenadomestljivo, se pravi bolj resnično, kakor to zmore tehnična javnost, ki je zlasti v minulem stoletju kljub vsemu izzvala nastanek odmevnih del, do današnjega dne bolj odmevnih, kakor jih je premogla javnost, ki se je začela krčiti že v Goethejevih dneh? Odtlej se je umikala in puščala prostor javnosti, ki sta jo vse bolj določala znanost in tehnika, ki sta končno triumfirali v drugi polovici 20. stoletja v strojnem hiperčloveku. Še v prvi polovici minulega stoletja sta bili pravzaprav videti v nekakšnem ravnotežju. V duhu literarne javnosti so nastajali veliki romani Prousta, Kafke, Joycea, Musila in še nekaterih, toda močno zastopani so bili tudi pojavi in romani, ki so odgovarjali na zahteve tehnične javnosti, na primer dela, ki tematizirajo velike vojne, družbenopolitične antagonizme, ideologije, nacionalizme, rasne torture, spolnost itd. – zaznamuje jih množica nagrad, od Nobelovih do nacionalnih, tako da ne govorimo o tistih na najnižjih regionalnih ravneh. Dandanes jih mrgoli menda na vsakem koraku. Z njimi poprej imenovane elite instrumentalizirajo kulturo in daljnovidno umirjajo nepokorne pisce ter utrjujejo svoje položaje. S tehnično javnostjo so elite dosegle, da se velika večina romanov bere v njihovem jeziku, torej v jeziku politike – in kako se ne bi, saj so ti romani v tem jeziku tudi nastali! Romanopisec Goran Vojnović v nekem intervjuju priznava, da je današnja družba tako spolitizirana, da se »sleherni tekst, tudi literarni, bere strogo politično, in to pogosto na najbolj vulgaren način, levo-desno. Po drugi strani so naša življenja tako globoko v politiki, da skoraj ni mogoče napisati nepolitičnega teksta …«

Morda je ta čedalje močnejši trend pisanja in branja spočel, pozneje celo nekako »institucioniral« nastop avantgard pred dobrimi sto leti. Kajti nikakor ni mogoče prezreti dejstva, da so bile te večidel politično motivirane, le redko pa širile prostor umetnosti, v literaturi recimo z eksperimenti jezika (a zanimivo je, da se priložnostno, ob morebitnih obletnicah, piše o avantgardah daleč več kot o katerem koli epohalnem avtorju literarne javnosti).

Seveda bi bila zdaj potrebna kar najkrajša oznaka del piscev, ki jih sirene tehnične javnosti niso očarale in osvojile. A ker jih je nemalo, naj za potrebe tega spisa zadostuje le njihova omemba: njihovi romani so takšni, da se lahko na vprašanje, ali še obstaja možnost za nastanek del, značilnih za literarno javnost, odgovori, da možnost še obstaja; v njihovih tekstih je moč zaslediti kreativna mesta za današnje avtorje, ki se upirajo zahtevam tehnične javnosti in skušajo vztrajati v svoji brazdi. Njihovo mesto in njih držo je anticipiral Marcel Proust v Iskanju izgubljenega časa, ko je meditiral o »vpregi« svojega »spanja« … »na robu resničnega življenja«. Ilustrativna se zdi tale misel: »Vsaj v takih prebujanjih, kot sem jih pravkar opisal in kakršna so bila največkrat moja (…), se je vse dogajalo, kakor da bi bilo tako, in (da je bilo tako) o tem pač lahko pričam jaz, čudno človeško bitje, ki medtem ko čaka, da ga odreši smrt, živi za zaprtimi oknicami, ne ve ničesar o svetu, ždi nepremično kot kakšna sova in enako kot sova vidi nekoliko bolje samo v temi« (Sodoma in Gomora, 448).

Si ni nekaj takega za pravega in resničnega pisca želel Goethe? Biti zavarovan pred vplivi prostaških javnih občil? Na eni strani zaprt pred brbravim svetom – zdaj bi rekel: zaprt pred popolno prevlado kravarjev s politiko, ekonomijo, zgodovino – in na drugi pred kulturo in človekovo vsakdanjostjo, ki jo skušajo hraniti vsebinsko pavperizirani mediji? Ni v tem zaznati potrebe po neki že čisto ignorirani, a pradavni, homerovski drži ustvarjalca, ki lahko zaznava resničnost samo skozi slepe oči oziroma, po Proustovo, bivajoč »za zaprtimi oknicami«, »kot sova«, ki nekoliko bolje vidi le v temi, v katero ne more prodreti bliščavi hrup globalizirane ponudbe in povpraševanja literarnih agentov, kritikov in estradnih mešetarjev? Novinarjev z omejeno kognitivno zmožnostjo in škandaloznih spektaklov enodnevnih tudipesnikov? In ni to položaj, v katerem se edino prikazuje – kot so izpričali Proust in kolegi – neizmerna, prezrta količina posameznikovega bivanja, ki je ne more zajeti ne znanost, ne tehnika, ne filozofija, kaj šele politika – nasprotno, sicer je vse to lahko na hipe in nemara tudi leta naš vnanji življenjski pripomoček za tešitev konkretnih potreb, toda vedno znova se njihov čas in prostor iztekata v stanje, ki ga doživljamo kot ječo z rabljem, njun pojav pa, vsaj na videz, kot epohalen in neizogiben. A vse kaže, da samo velike individualne izpovedi ne padajo v to brezno manipulacij in blokad. Morda zato, ker so izpovedi po vsem videzu izvornejše od vsega, saj se z njimi začne resnična človekova zgodovina, ki jo opredeljuje njegovo zasebje; z iskanjem njihovih vedno novih oblik so prerasle v ustvarjalnost – k temu ne štejem izdelave poljskega orodja in bojnega noža –, ki je (bila) zmožna analize in artikulacije svojega stanja na tem svetu, tj. v sleherni dobi z novo potrebo po prikazu svoje duhovno-eksistencialne biti.

Nekoč (koliko preteklosti je od tega?) smo »zlato dobo« vsaj evropske ustvarjalnosti videli v grško-rimski civilizaciji. Zahodnoevropski socialno-kulturni konglomerat je menda dolgo ni dosegal, zdaj pa kakor da se tista, ki je v prvi polovici 20. stoletja dosegla svoj višek, iz javnosti umika. Tehnična javnost jo je začela dušiti. Toda mar to pomeni, da se v tem konglomeratu res izteka? Takšno sklepanje je kljub vsemu videti preuranjeno, saj ni mogoče zapisati, da je polje njenega dela, se pravi duhovno-eksistencialno podstat nezgodovinskega človeka izsušila poglabljajoča se kriza, v kateri so si vlogo prerokov nadeli medijski čarovniki, svetniki pa so postali protežirani hudodelci; v takšni zasedbi družbenih odločevališč bi se znašli pred zidom našega duhovnega trajanja. Toda čim globlje je ta podstat potisnjena, tem glasneje išče pot za izpoved, in to zunaj politike in njenih strategij. S tem ne trdim, da teme, ki se kot ažurna politična problematika pojavljajo na dnevnem redu, nimajo vstopa v knjigo. To so recimo zadeve od enakopravnosti med spoloma, varstva manjšin, verske svobode, migracij, rasizma do kriminala, energetike itd., saj so takšne narave, da glede na optimalno možnost njihovega reševanja težijo v ingerenco politike. Seveda jih kot svojo glavno snov razpirajo mnogi romani, ki s tem pri bralcih iščejo zadovoljstva, ali pa jih posamezni avtorji v obliki publicističnih prikazov posredujejo medijem, da bi pridobili čim več podpore za svoje teze in točke za praktično reševanje. Toda pristni avtor v nasprotju s tem »pristopom« jemlje tovrstno gradivo bodisi le za vnanjo označitev figure, o kateri piše, ali za okvir neke druge, potlačene, prikrite ali veliki večini nedostopne teme. Znotraj te označitve ali tega okvira se mnogo bolj posveča nejasnim, komaj izgovorljivim, pogosto redkim, skrivnostnim, na videz nepomembnim plastem tubiti, ki izpolnjujejo človekovo eksistenco, a jih vsakdanja pragma gladko prezre – ko pa so morda (tudi z muko) artikulirane, jim bralec pripisuje božansko vrednost. Kaj zanima tehnično javnost eksistencialno bogastvo triletnega otroka? Katastrofa razdejanega drevesa? Oblike in prošnje zemlje? Integralna ekologija? Muka, mir, lepota, ljubezen živega biosa? Vera nevernega? Smrt in večno življenje …? Na ta, samo nekatera vprašanja, ki so le nekakšni vehikli, prej kot realna dejstva zgolj prispodobe ali slutnje nekih eksistencialij, skuša na svoj način odgovarjati pisec, zavedajoč se, da pri tem ne more biti popoln, saj je tega zmožen le tisti, kateremu služi: ali če si pomagam s Puškinom: saj je pisatelj kot derviš, ki služi božanski ideji ali Bogu samemu, vendar ni božanski. Hočem reči: njegovo delo je v karizmatičnem sistemu profanega sveta, v tem ko zre in vidi jasno sliko skozi temo svoje dobe. To je trenutek, ko se približa drži in zmožnosti pesnika, ki od nekdaj govori in stoji pri izvoru božanskega. Morda je patetično: ko iz manjvredne zvrsti prestopi v »kraljestvo pesništva« … Je to že poete maudit? Je to še vedno status tudi našega pisca literarne javnosti? Komaj verjetno, kajti tehnična javnost si je zdaj že podredila tudi večino avtorjev z naravo takšnega izvora – ali le v primeru, če sem popustljiv: poete maudit samo s pridržkom, pomeni, samo toliko, v kolikor se ne drži načel avantgarde, ki je menda ne bi bilo brez hrupnega političnega angažmaja. Kot da za zdaj ni mogoča izbira ustreznega imena, morda zato, ker tudi zvrst literature, za katero tu gre, nima svojega nedvoumnega naziva.

Vseeno naj poskusim. Blizu njenemu značaju bi morda bila »nedolžna umetnost«, o kateri najbrž bolj sanja kot govori italijanski muzikolog Renzo Cresti in se nanaša na glasbo. Jo zaradi tega lahko le pogojno prenesem na literaturo? Morda, spoštovani zgodbeljubec, a vseeno … kaj je po Crestiju »nedolžna umetnost«? »Umetnost je nedolžna,« pravi, »ko javno izraža neko notranjo potrebo in čistost duše, sicer pa ni odvisna od logike profita, oblasti in kompromisa. Umetnik, ki hodi po tej ‘nedolžni’ poti, se sooča z resničnostjo, pri tem pa ostaja zvest svoji lastni poklicanosti. Umetnost v tem smislu je odkritje.«

Je lahko to možnost oziroma pot, na kateri se umetnost, v našem primeru roman, izvije iz diktata tehnične javnosti? Je to priložnost za umetnika, ki v globalizirani vasi zmore živeti le ob kruhu, vodi in internetu? Z drugimi besedami, priložnost za »beraškega meniha«, da bi služil božanstvu, za »ustvarjalni talent«, da bi se ubranil pred »grdo meglo, pršečim strupom, ki … razkraja njegove kreativne energije«, se izoliral in »živel za zaprtimi oknicami, ne vedel ničesar o svetu, ždel … kot kakšna sova in enako kot sova videl nekoliko bolje samo v temi«? Se oglušil za bobnanje medijev ter socialnih omrežij o žgočih temah in za petje državnih siren o visokih priznanjih? Bi bil to vstop, ali bolje, vrnitev romana v »kraljestvo pesništva«? Kajti zares: danes se večina romanopiscev orientira po kažipotih, ki jih postavlja mišljenju na pot politika, toda tudi modroslovne teorije, ki ponujajo reševanje miselnih zablod menda kar vsega človeštva. Sicer je gotovo, da takšne zahteve niso zmerom odveč – potrebne so, kakor tudi pomoč, ki jih v tovrstne namene vsiljujejo in prinašajo teorije: toda zdi se, da vse »izboljšave« istočasno prinašajo katastrofe, ki vsakdanjik vzdržujejo v barbarstvu. V tovrstni kontekst »odrešujočih« vzvodov življenja sodi tudi sočasna kultura in v njej velik del romanopisja, saj se le-to kot instant odgovor samo odziva na rane, ki jih zadaja praktični, čedalje bolj tehnični dan.

A šlo naj bi za to, da ne bi bilo le odziva … Takšno romanopisje morda ni nov roman, razen v tem smislu, da ga je treba trdneje umestiti v javnost – kar je videti kot nekaj utopičnega, nemogočega. Toda ker je že bil, ne more nehati obstajati: njegova materija je neuničljiva, saj se napaja iz bistva slehernika, iz potlačenega zasebja. Je kot sicer komaj opazno, na puščavi časoprostora izjemno šibko, a vitalno drevo, katerega senca, tj. bogato razlistana krošnja, zmore avtorja in bralca varovati pred nevarnimi žarki velikega Sonca. Iz te knjige bralec lahko marsikaj dobi, saj v njem utrjuje tisto, kar se izmika – v resnici – prigodniški pripovedi zdaj večine romanopisja: oporo vedno bolj ogroženemu zasebju, iz katerega, naj ponovim, črpamo svoje sanje in svoj smisel. V okvirnem ogrodju zgodovinskih dogodkov in njihovih ideoloških strujanj so v tej pisavi molitev beraškega meniha, refleksija pisca za zaprtimi oknicami, podobe nedolžne umetnosti, odrešujoči viri integralne ekologije, glasovi zavržene vsakdanjosti v jeziku visoke poezije – vse plasti, ločene in prepletene, v katerih uspevajo bistvene vrednote tubiti.

Spet patetika? Ne, samo do skrajnosti poenostavljen kompleks idej, ki opozarjajo na stanje in naravo modernega romana, ki se mora izogibati hlastavi govorici tehnične javnosti.

Ni komentarjev
Objavi komentar

five × 5 =