/…/
2
Vem, da mi je oče tudi pred foteljem bral za lahko noč, ampak ne glede na to, kako se trudim, se ne morem spomniti, kje je sedel, ko zelenega fotelja še ni bilo. Morda je sedel na postelji poleg mene, tako da se je odeja napela čez moj bok, medtem ko sem slonela na levi roki in pozorno sledila vsaki njegovi besedi. Ali pa je sedel na vrtljivem stolu za mojo pisalno mizo, in medtem ko je z desno roko v višini svojega obraza držal knjigo, z levo iskal po moji pisalni mizi in našel barvico ali flomaster, s katerim se je potem igral, dokler ni prišel do konca knjige. To so podobe, ki so shranjene nekje v moji glavi, ampak ne morem z gotovostjo trditi, da so to moji spomini. Prav lahko bi si to izmislila, kakor kadar se o nečem zlažemo in potem o tistem lažemo tako dolgo, dokler ne začnemo tudi sami verjeti, da je res.
Ko je oče postavil zeleni fotelj na sredino moje sobe, se mi je zdelo, kot bi bila celota končno zaključena. Kot bi tam na sredini na modri preprogi zmeraj nekaj manjkalo, pa se tega niti sama, ki sem v tisti sobi preživljala ure in ure, nisem zavedala. Zdaj pa je bilo popolno. In ko sem se znova usedla na zeleni fotelj, tokrat v svoji sobi, sem vse videla čisto drugače. Videla sem posteljo, kakor je nisem videla nikoli prej. Tudi pisalna miza in hrbet vrtljivega stola sta se mi zdela čisto drugačna. S tega kota sem drugače videla tudi knjige na knjižni polici, prebrala sem lahko čisto vsak naslov na hrbtu vsake knjige. Potem je moj oče rekel, da bi lahko pisalno mizo premaknili malce naprej, čisto malo, da bo več prostora. Mizo je z obema rokama skušal potegniti proti sebi, pa ni šlo, ker je bila na tleh preproga. Zato jo je prijel drugače in jo dvignil. Mama je stala zraven in se dvomljivo razgledovala po sobi. Potem je rekla, da bi mogoče vseeno morali bolje premisliti o barvi, da se tale zelena ne ujema z modro na tleh, z roza na zidovih in s svetlim pohištvom. Moj oče ji na to ni nič odgovoril in tudi jaz sem bila tiho. Nisem razumela, kaj je hotela s tem povedati. Ali je to, kako gredo barve skupaj, sploh pomembno? Tako nekako sem takrat pomislila.
Mama mi ni nikoli brala za lahko noč. Tega, da je to počel oče vsak večer, ni podpirala. Menila je, da bi bil primernejši čas za branje recimo popoldne, ne pa tik pred spanjem. Potem pa se ji po glavi podijo vse mogoče misli in rabi dve uri, da zaspi, je vedno govorila. To je bilo sicer res, ampak tega ji nisem nikoli povedala. Ko je oče zaprl knjigo in ugasnil luč, sem vedno začela razmišljati o zgodbi. V mojih mislih je zgodba dobila nove razsežnosti in nove podobe. Rojevali so se novi kraji, ki so bili podobni tistim v knjigi, ampak so bili to vseeno neki drugi kraji. Včasih sem si zamišljala, kako se zgodba nadaljuje, čeprav je bilo knjige v resnici konec. Potem sem si rekla, da moram prihodnjega dne očetu to nadaljevanje nujno povedati, ampak naslednje jutro sem na to zmeraj pozabila. Včasih so se moja razmišljanja začela potapljati v sanje, tako da nisem več vedela, česa sem se domislila jaz in kaj sem sanjala.
Ko je bil enkrat v sobi zeleni fotelj, je moj oče med branjem vedno sedel v njem. Tega se spominjam tako razločno, kot bi ga videla včeraj. Fotelj je bil pod njim videti čisto majhen, celo premajhen zanj. Oče se je naslonil nazaj, prekrižal noge in odprl knjigo, ki je bila tistega dne na vrsti. Nisva imela posebnega razporeda, nisva šla recimo od prve knjige, ki je stala na polici čisto levo, in potem naprej. Tudi nisva vsak večer prebrala nove knjige. Včasih sva eno knjigo prebrala trikrat v dveh tednih, enkrat se je celo zgodilo, da sva neko knjigo prebrala trikrat v treh dneh. Oče je vedno pravil, da človek ne bi smel nobene knjige prebrati le enkrat, ker potem ne more videti celotnega bistva, ki se v njej skriva. Med vsakim branjem odkrijemo v knjigi nekaj novega, mi je vedno govoril. Najino branje je navadno potekalo tako, da sem jaz s čistimi zobmi in v pižami smuknila v posteljo, potem pa se je na vratih pojavil on in me vprašal, no, kakšne volje je danes gospodična? Bolj za kriminalko, bolj za komedijo ali bolj za dramo? To me je spraševal s tako hecnim glasom, da me je zmeraj spravil v smeh. Velikokrat sem se smejala tako močno, da je minila cela večnost, preden sva se odločila, katero knjigo mi bo prebral. Rekla sem recimo, danes kaj bolj sproščujočega, on pa je potem stal pred mojo knjižno polico in na videz globoko razmišljal, katera knjiga bi bila sproščujoča, pri čemer se je s prsti tapljal po bradi.
Še posebej mi je v spominu ostala ena knjiga. Spominjam se opisa gozda in globokega prepada, čez katerega je skakala deklica. Zgodba je govorila o ljubezni. Pravzaprav o ljubezni in sovraštvu. Deklica se je zaljubila v dečka in deček v deklico, kljub temu da so bile njune strani sprte in ju je ločeval globok prepad. Konec je bil srečen, sprti strani sta se pobotali in deček in deklica sta živela srečno do konca svojih dni. Bila je neke vrste romeo-in-julija-za-otroke zgodba. Velikokrat sem se spomnila nanjo, ko sem pozneje v šoli brala pravo zgodbo o Romeu in Juliji. In ne glede na to, kolikokrat sem prebrala Shakespearovo dramo, se nikoli nisem mogla znebiti podob dečka in deklice in prepada, ki so se mi izrisale, ko mi je moj oče prvič bral to knjigo.
/…/
