Vztrajanje, film Miha Knifica.
Nukleus film, d. o. o.
Slovenija.
Režiser in scenarist filma Vztrajanje Miha Knific je študiral kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (zanimala ga je tudi fotografija), magisterij iz art filma je končal na Royal College of Arts v Stockholmu. Med tem je veliko razstavljal (več kot dvajset skupinskih in dvanajst samostojnih razstav po evropskih mestih). Od takrat ima Knific na svojem računu že kar lepo število kilometrov s kamero. V le nekaj letih je posnel več kot petdeset komercialnih oglasov za številne naročnike (T-mobile, Krka, Mobitel, Siol, Wolksvagen, BMW …) in za različne trge (Rusija, Srbija, Poljska, Črna gora, Slovenija …). Je avtor več kot tridesetih glasbenih spotov za izvajalce, kot so Vlado Kreslin, Rambo Amadeus, The Tide, Bullet for my Valentine, Evil Eve … Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo lotil kratkometražnih filmov. Med njimi naj omenimo Pikapolonica hoče odrasti (2011) in Lisica v lisičjem jeziku (2009). Nikakor pa ne moremo mimo zelo odmevnega sodelovanja s Klemnom Slakonjo pri YouTube imitacijskih podjemih Putin, Putout, ki do zdaj beleži že 11 milijonov ogledov, in Golden Dump – o Donaldu Trumpu. Snema veliko in stalno, tako ohranja potrebno formo, tako »ostaja v pogonu«, kot pravi sam. Knific se je dodobra zmojstril v kratki formi in obrtniško izpilil način, kako povedati širšo zgodbo le s fragmenti, odlomki in utrinki. To pa je zelo pomembno za film Vztrajanje.
Vztrajanje je Knificev tretji celovečerec. Med študijem na Švedskem je naredil Noč (En Natt, 2006), leta 2015 pa ‘slovenski’ dolgometražni debi Stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Z njim je lani sodeloval na festivalu v Karlovih Varih in prejel nagrado Eurimages Lab Award za najobetavnejši filmski projekt, vredno 50.000 evrov. Na pravkar končanem festivalu v Cannesu je bil del ene najmočnejših odprav slovenskih filmarjev na Azurno obalo. Poleg njegovega so se na filmski tržnici predstavili še Ivan Janeza Burgerja, Družinica Jana Cvitkoviča, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet Marka Naberšnika in Rudar Hanne A. W. Slak. Vseh pet filmov se je potegovalo za najboljšo mednarodno festivalsko premiero. V programu Short Film Corner je bilo predstavljenih pet kratkih filmov, ki jih je podprl Slovenski filmski center. Ob samih filmih pa še producentka Petra Vidmar med dvajsetimi evropskimi producenti na potezi (Producer On The Move 2017) s filmskim projektom Orkester producentske hiše Gustav Film. Kot poseben dogodek je osrednja slovenska filmska organizacija pripravila predstavitev ukrepa denarnih povračil, ki ga pripravlja v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo in Ministrstvom za kulturo. Cilj ukrepa je izboljšanje pogojev za razvoj tako imenovanega filmskega turizma in promocija Slovenije kot snemalne lokacije, učinek pa narediti Slovenijo privlačnejšo za mednarodne filmske ustvarjalce in vlagatelje v film, večja poraba na področju storitvenih dejavnosti s področja turizma in večja prepoznavnost.
A posvetimo se Knifičevemu filmu. Vztrajanje je po svoji narativni strukturi film esej. Z elementi filmske pripovedi analizira pojav vztrajnosti, kot se kaže v različnih intimnih, bolj ali manj zaostrenih, eksistencialnih okoljih: v ljubezni, bolezni, vojni, osamljenosti, starosti, spolnosti, otroštvu, posilstvu, samomoru, ob smrti bližnjega, v smrtni ogroženosti in drugih. Z lahkoto bi naslov zapisali v obliki, ki od »iznajditelja« esejistične forme Montaigna naprej velja za klasično: O vztrajnosti. Po scenaristični zasnovi je kolaž dvajset resničnih zgodb, dvajset različnih oseb, ki nas nagovarjajo v sedemnajstih jezikih, večinoma z monologi v offu. Dialogov tako rekoč ni. Če so, so neopazni in v dramaturškem smislu nimajo večje teže. Zgodbe so umeščene v čas zadnjih šestdeset let. Na ta način film pridobi univerzalnost oziroma občost in se ne navezuje zgolj na generacijsko določene problemske sklope. Ta vsebinska in formalna raznolikost (zgodbe, osebe, kraji in čas dogajanja) je zelo spretno umeščena v skupni okvir filma. Ob ogledu filma je ne opazimo, prav tako nas ne zmotijo šivi, ki »pisanost« držijo skupaj. Kar je najbrž dobro in je znak visoke ravni obrtniške usposobljenosti.
/…/