Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Goran Potočnik Černe: Gradnikovi, propad neke družin(ic)e

Sodobnost / Uncategorized  / Goran Potočnik Černe: Gradnikovi, propad neke družin(ic)e

Goran Potočnik Černe: Gradnikovi, propad neke družin(ic)e

Goran Potočnik Černe

 

Gradnikovi, propad neke družin(ic)e

 

Družinica, film Jana Cvitkoviča.

Produkcija: Perfo, d. o. o.

V koprodukciji z Radiotelevizijo Slovenija in Pilon Media, d. o. o.

Slovenija, 2017.

 

/…/

Družina v Družinici je tako (samo)potisnjena na obrobje. Kot osnovna družbena celica (če še vedno verjamemo, da je družina osnovni atom družbe) je odvržena na socialno smetišče, ker trenutno in takšna, kakršna v svojih partikularnostih je, tja sodi. Ta (za)molk, ki družino Gradnik kot socialni pojav obdaja v Družinici, razpira temno stran našega družbenega vsakdana. Analitično gledano pa je ravno ob steno pritisnjena družina lakmusov papir, na katerem se ujame vse tisto, kar pobegne oziroma bi lahko pobegnilo površnemu, naivnemu in stran obrnjenemu pogledu hitro pozabljajočega posameznika. Skozi Gradnikove se zrcali struktura družbene nevezi. To, kar je v veliki meri največja težava (in grožnja) sodobnih družb: umanjkanje družbenega veziva. Tega ne opazimo, ko smo srečni, polni elana in z globokimi kreditnimi karticami v listnici. Pač pa to opazimo, ko se idila začne podirati kot hišica iz kart. Ko začne odpadati plast za plastjo. Ko družina ni več varen pristan, ko izgubimo delo, ko postane prosti čas nadloga in od kreditnih kartic ostane le še kredit. Takrat se izkaže, da je bilo to, kar nas je vezalo v družbo, kar nas je povezovalo z ostalimi in za kar smo mislili, da je nekakšna družbena nit in mi prek nje del širšega pregrinjala, le iluzija, le prazno verjetje, le neka poceni in ad hoc ideologija. V resnici smo v vsem sami. Čeprav Gradnikovi živijo v modernem blokovskem naselju in so obdani z sosedi, čeprav so (bili) zaposleni in vtkani v socialne odnose in mreže, so redno plačevali davke, ne pripadajo nikomur in ničemur, nihče in nič si ne želi pripadati njim. (To da njihovo stisko opazi brezposelna mati samohranilka, ki del svoje pomoči v hrani anonimno obesi na kljuko vhodnih vrat njihovega stanovanja, razumemo bolj kot iskrico upanja ustvarjalcev filma, da nekje vendarle obstaja boljši svet, kot pa kaj drugega.) Ko so Gradnikovi slečeni do golega, dobesedno in v vseh metaforičnih pomenih, so pozabljeni in namerno spregledani tako od ‘boga’ kot od ‘kralja’. Socialni mehanizmi, ki so tu za to, da bi jim pomagali, da bi jih znova integrirali v družbo, preprosto odpovedo. Zakon, ki naj bi jih ščitil, jih zaradi samovgrajene nezmožnosti izvajanja le še bolj ogroža. Takrat se izkaže, da je družina, kot je postavljena v Družinici, le popolnoma izolirana celica in nič več osnovni gradnik družbe. To, da lahko neka družina izgine, izhlapi, ugasne kot pokvarjena svetilka, in se ob tem v nekem družbenem okolju nič in nihče ne zgane, to je katastrofa našega časa in prostora.

Cvitkovič družino Gradnik postavi v poznan družbeno-politični kontekst sodobne slovenske zgodovine. A je s človeškim umom žal tako, da danes velika večina le redko (če sploh) pomisli na ekonomsko in socialno krizo, ki je pred dobrim desetletjem konkretno zaorala v naš vsakdan in za seboj pustila brazde – marsikatera med njimi bi lahko nosila ime Gradnik. Danes, ko se k nam z vseh koncev in krajev zlivajo (vsako leto večje) reke turistov, ko je gospodarska rast (spet) vsak mesec višja, ko se je brezposelnost že skoraj spustila na ‘nujen’ in ‘realen’ minimum, ko moramo za ‘umazana’ delovna mesta ‘uvažati’ tujce, se le redkokdo spomni teh mučnih časov. Časov, ko se je Sloveniji grozilo z zloglasno trojko in ko je nad našimi vratovi visela usoda, podobna grški (pa tudi ta je, če držijo najnovejša poročila Evropske unije, zdaj že preteklost).

Cvitkovičeva Družinica je tako opomnik, da se splača spomniti in ne pozabiti. Da nič, kar se zdi, da je samoumevno, ni samoumevno. Ne služba, ne avto, še najmanj pa osebna sreča in zadovoljstvo. Da je ugodje lahko kot preveza prek oči. Da revščina, ponižanja in moralni zlom niso stvari, ki bi se dogajale ali lahko zgodile tistim drugim, tam čez, še najraje ujetim v LCD-zaslon. Svetleči podobi trenutnega vsakdana, ki se ga odeva v lepo zveneče ekonomske analize, napovedi in statistične krivulje, Družinica nastavlja zastor, da nas ta sijaj ne bi preveč zaslepil. In za vsem skupaj razkriva tudi nekoliko manj svetlo in bistro realnost: minimalna bruto plača je še vedno le minimalna (in zelo nizka) bruto plača. Množica prekariata, zaposleni za določen čas in ‘samostojni’ samozaposleni podjetniki vendarle niso isto kot zaposleni za nedoločen čas, čeprav v statistikah zavoda za zaposlovanje padejo pod stolpec »zaposleni«. Slabo plačana tuja delovna sila ni nič več kot le mehanizem zniževanja ‘stroškov’. In visok odstotek, ki živi pod pragom revščine, ni zgolj odstotek, ampak toliko in toliko čutečih bitij.

Ni komentarjev
Objavi komentar