Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Gabriela Babnik: Tri smrti

Sodobnost / Uncategorized  / Gabriela Babnik: Tri smrti

Gabriela Babnik: Tri smrti

Odlomek iz romana

 

Odile je imela svoj, celo svojstven pogled na svet. Ko se je iz Milana z vlakom pripeljala v Marseille, sta že na vlaku obdelali vse bistvene teme. »Nobenih dejstev ni, je samo domišljija v glavah ljudi,« je govorila Odile, otovorjena s plastičnimi vrečami, v katerih je prenašala gore sadja, kruha in arašidov. »Poglej, na peronu sta me ustavila policista in mi pretipala joške, češ, ali ne skrivam tam notri česa ilegalnega. Rekla sem jima, naj si me raje ogledata in da sem prepametna za njune neumnosti. Oh, ugovarjala sta, da samo opravljata svoje delo, medtem ko je bilo vsem jasno, da me nadlegujeta, ker sem temnopolta. Če bi bila belka, pa četudi klošarka, jima otipavanje mojih jošk ne bi padlo na pamet.« Ustnice je narahlo ukrivila navzdol, in se dotaknila ušesnih mečic, ko je rekla: »Zanikanje je nekaj običajnega. Tudi v današnjem svetu ali pa predvsem v današnjem svetu. Bolje bi se bilo vprašati, kako to, da so ljudje sploh pozorni, kdaj so dovolj vznemirjeni, da so pripravljeni nekaj narediti. Ne vem, se upreti na primer.«

Mirjam je razumela, da so njene besede, čeprav na prvi pogled brezbrižne in izrečene mimogrede, premišljene. Odile jo je usmerila, kam pisati, kako oblikovati dokument za različne urade, ki bi lahko zavrteli kolesje preiskave Benjaminove smrti. Ne glede na to, kako vztrajno so ji uradniki na veleposlaništvu njene države v Parizu odgovarjali, da ji ne morejo ponuditi nobenega podatka o anonimnih mrtvih, tisti najbolj zadrti pa so celo vztrajali, da zaneseni revolucionarji in socialni reformatorji, še posebej če prihajajo iz Afrike, nikogar več ne zanimajo, jo je Odile spodbujala, da vztraja. Nekoč, ko ji je glas mlade ženske, morda rojene po Benjaminovem umoru, dejal, da dokumentacije o pokopu Benjaminovega trupla ni in da ni niti zaznamka v registru mrtvih, je zakričala v telefonsko školjko kot ranjena žival – njen Benjamin ni ležal ne na smetišču v Ouagadouguju, kamor tako ali tako ni mogla, ne na vojnem grobišču, ne na dvorišču družinske hiše; kot da ga sploh nikoli ne bi bilo. Mirjam je ob predlogu tajnika veleposlaništva, naj se poveže z novinarji, najprej pomislila na Odilin stavek, izrečen nekega popoldneva v parku, ko sta se fanta podila za žogo po košarkarskem igrišču: »Naokoli je vse več jeze. Pri jezi pa gre za poseben primer potlačitve.« Odile je menila, da je treba fanta zaščititi, da pred njima nima smisla govoriti stavke, kot je bil tisti, da je pri izražanju jeze ključno, na koga smo jezni. »Bodi jezna na morilce, Mirjam,« je rekla, »vzeli so ti moža in otrokoma so vzeli očeta, odslej bosta označena za temnopolta otroka brez očeta – kot toliko drugih. Nihče ne bo vprašal, kaj se mu je zgodilo, vsi bodo najprej pomislili, da si še ena izmed afriških žensk, ki ni znala ali zmogla obdržati moža ob sebi. Ali veš, kaj govorijo o nas? Da ne poznamo ljubezni, da nismo romantične duše,« je govorila Odile ter pri tem luščila v slani vodi povrete arašide.

Mirjam je pomislila, da tega res ni znala – biti jezna na Benjaminove preganjalce in, to je že lahko izrekla, morilce: spomnila se je zadnje noči, ki sta jo z Benjaminom preživela skupaj, in da je tudi zaradi tiste noči o njem razmišljala kot o živi osebi, kakor da še vedno vse ostaja v ostankih: hrepenenje, osamljenost in obup. Težko je bilo prenesti, da se je Benjamin namesto njej predal politiki, to, da ga njeno telo ni moglo odrešiti.

Kljub temu da so sklenili, da tisti Nicolasov in Julijev padec v praznino mora ostati enkraten dogodek, je priokus ostal. Mirjam je vedela, da se fanta izogibata pogovoru o tem in da jo od tedaj tiho spremljata s pogledi. Kadar je naneslo, da je zakoračila na prepovedano območje, so se jima usta zakrivila v o. Odskočila je, se sesedla na posteljo in se zazrla v kot majhne, zatohle sobe, kjer so imeli na tleh zložene posode, nekaj vreč riža in moke, in prvič pomislila, da jo sinova razumeta kot ljubečo, vendar odsotno mater in da sta s tem ekscesom na neki način iskala njeno pozornost. Ob redkih priložnostih, ko so imeli družbo, njune prijatelje iz šole ali njeno sodelavko iz čistilnega servisa, je molčala s tesnobnim nasmehom; zavedala se je, da je njen obraz nepremičen, ustnice stisnjene, kar ji je nekako preprečevalo, da bi o sebi in sinovih izrekla kar koli osebnega.

Ko ji je Julij nekoč oporekel to odsotnost, mu je hotela reči, da poleg vidnega obstaja tudi nevidni prostor, ki ga ona skuša negovati. Zanj je vedela le Odile, ki ji je nekoč dejala, da je Benjamin nemirni mrtvi, ki hodi naokoli in straši druge mrtve, predvsem pa tudi nje ne pusti pri miru. O tem je Odile pripravljala igro v nekem amaterskem gledališču v bližini Milana: tovrstni mrtvi spuščajo glasove, zato se jim drugi duhovi izogibajo.

Tudi zato je začela dajati na stran. Razumela je, da je edini način, kako pomiriti Benjaminovega duha, njegovo nemo obračanje v temni votlini, nad katero so se kopičile gomile smeti in so po njih pohajali osli in koščeni psi, veter pa je dvigoval polivinilaste vrečke vse do električnih žic in čez, dejanje javnega značaja; Odile ji je pokazala pot, tožba proti Gombojevi vladi se je zdela smiselna, čeprav sprva ni vedela, kako prehoditi to razdaljo. Marlow jim je že zdavnaj nehal pošiljati denar, tista struga je že zdavnaj usahnila, bila pa je preponosna, da bi prosjačila. Očitno je bilo, da se je Benjaminovo truplo počasi posedalo, da je večina tistih, ki so preživeli, sklenila, da morajo rane, zadane z Benjaminovo smrtjo in koncem revolucije, prekriti kraste, obmirovati in najbrž počasi potoniti. Sredi te razhojene tišine je odpovedala sobo v centru in jim poiskala novo bivališče na periferiji: prazen prostor, iz katerega so prejšnji najemniki pobrali celo plastična ogrodja okoli vtičnic, da v hladnejših mesecih niti ni znala priključiti električnega grelnika. Po lesenih podih je razprostrla oblačila, na katera so se ulegli in se pretvarjali, da spijo.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar