Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Drago Jančar: In ljubezen tudi (Lucija Stepančič)

Sodobnost / Uncategorized  / Drago Jančar: In ljubezen tudi (Lucija Stepančič)

Drago Jančar: In ljubezen tudi (Lucija Stepančič)

Lucija Stepančič

Drago Jančar: In ljubezen tudi.

Ljubljana: Beletrina, 2017.

Rosno mladi dekleti, ki se pogovarjata na ulici. Mimoidoči, ki gredo v nasprotno smer. Ena od njiju, plavolasa, je med njimi očitno pravkar zagledala nekoga točno določenega. Dekleti sta tudi po današnjih merilih lepi in prizor s fotografije, ki jo hranijo v pokrajinskem arhivu v Mariboru, bi bil uporaben celo za v reklamo, če ne bi strahotna očeladenost tipa, ki mu je v hipu namenjena vsa blondinkina pozornost, že sama po sebi na ves glas napovedovala težav. K zloveščemu vzdušju pripomore še napis nad glavami ljudi: hotel Orel je preimenovan v hotel Adler, zato je popolnoma jasno, da gre za Maribor med drugo svetovno vojno. Prizor na naslovnici kliče, pravzaprav kar vpije po zgodbi, za katero takoj vemo, da se ne bo dobro končala. Še več, kliče po romanu, ki pa ga lahko do konca pripelje samo avtor z zavidljivo kilometrino.

Drago Jančar je z očmi romanopisca v vojaku, ki ga vidimo v hrbet, ugledal esesovca, in to ne katerega koli, ampak obersturmbannfuhrerja Ludwiga Mischkolniga, pripadnika varnostne policije in enega glavnih preiskovalcev v mariborskem zaporu, ki ima samega sebe za častnega in odgovornega branilca »na južni straži nemštva«, za nič manj kot zgled »odločnosti, neustrašnosti, resnice, zvestobe«. Blondinki (na knjižnem kazalu jo vidimo v tolikšni povečavi, da je zaskrbljenost na njenem obrazu že pretresljiva) je očitno prišlo na misel nekaj, kar bo sprožilo plaz dogodkov. S slutnjo, da se bo tisto, kar si je tako dobronamerno zastavila, izteklo v katastrofo, a si vendar ne more kaj, da ne bi vsaj poskusila.

Da ima strumnost vestnega esesovca šibko točko, lahko kmalu zaslutimo, nenadejanega pogovora z dekletom se seveda razveseli veliko bolj, kot bi se spodobilo in kot si je pripravljen priznati sam, kar hitro namreč zimprovizira osupljivo teorijo o domorodcih s priključene Štajerske: »Gre za to, da tisti, ki ste se ta jezik naučili, bolje dojamete njegovo moč in lepoto … Star narod smo, stara kultura. Vi pa ste mlad narod, hitro se učite. Prinesli nam boste svežino, novo kri, v eni generaciji boste boljši Nemci, kot smo mi.« Njegova šibka točka niti ni tako presenetljiva, bombastična retorika, ki si jo v službene namene izposoja iz Goebbelsove propagandne mašinerije; v resnici prikriva osamljenost starajočega se maminega sinčka in lahko si mislimo, kaj bo od lepotičke zahteval kot protiuslugo za to, da se zavzame za njenega ljubimca v preiskovalnem zaporu. Nevoščljivost ob pogledu na popolno ljubezen ga sicer prižene na rob brezumja, vendar se zadrži ravno toliko, da ne odreagira na prvo žogo, ampak počaka, da mu v glavi dozori peklensko eleganten načrt. Jančar je iz verige pričakovanih in pravzaprav predvidljivih reakcij ustvaril osupljiv pogubni ples (ki mu ne moremo reči ljubezenski trikotnik) med frustrirancem, naivko in ljubosumnežem. S pospeškom, značilnim za vojne razmere, pridna študentka postane heroj, brezdušni rabelj zahrepeni po ljubezni, heroj pa se čustveno zlomi.

/…/

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar

14 − nine =