Kako sem noro te ljubila

… da bi ob tebi pozabila, spomine, enkrat pa vse mine. Kako so mi šle na živce te babe kmetavzarske, ki ves čas poslušajo Val 202 pa Veseljaka in kmetijske nasvete in govejo muzko, še zdaj mi skoz in skoz zavijajo po glavi ti jeftini džingli, ta komercialen drek, pa sem imela toliko napečenih cedejev, da sem jih pol raztalala, pa še jim imam celo torbo. Rada plešem, rada imam glasbo. Pol pa tole, nisem mogla cele dneve nositi plejerja pa slušalk, posebej, kadar sem kakšno barvala ali pa strigla, to je moj poklic, sem hodila v šole. Ne, ne, ni res, da sovražim Magdaleno, tako je prišlo, zgodilo se je, ni šlo naprej, ne morem, ne znam drugače, naj kar živi po svoje, naj se kar umika, če bo zdržala … Bo že videla, kako je, če si sam in brez prijateljev, obdan kar z enim folkom, ki sicer zgleda prijazen, se pa ni pripravljen do konca žrtvovat, kadar bi bilo treba, čisto sama si je vsega kriva, sem pomislila, ko sem zapuščala graščino in stopala po s peskom posuti potki proti parkplacu. Zunaj je nabijalo sonce, vroče je bilo kot pri norcih, pred glavnim vhodom me je v razjebanem hrošču čakal Hori, zadnjič je fural še nekaj druzga, en novejši traktorček, volvota ali kaj.  Tale hrošč je bil vseh barv, dele je zgleda nabiral na odpadu, kakšnega na grobo prebarval, vseh pa ne, vendar je njegova kripa gnila na vseh straneh in me je takoj spomnila na mojega zelenca, živo zelenega golfa, dizlaša, ki je zdaj parkiran nekje zastražen, da ga bojo prodali rubežniki, ali sodnija, ali kdo, če ga že niso. Odprla sem vrata, muzka je bila navita na ful, vprašala sem ga, če je dolgo čakal pa kako sploh ve, kdaj grem ven, kdo mu je povedal, mami ali kdo drug, z nobenim se nisem za prmej menila, da me pride iskat, sem hotela kar na bus. Hori je nekaj brkljal okoli avtoradia, kot da ne sliši, in potem mrzlično iskal nekaj pod sedežem, njegova tetovirana roka je bila zagorela, obraza najprej nisem videla, samo malo razredčene lase pa posončen vrat, kot da je v službi pri sončni upravi, ko se je za hip obrnil navzgor in se malo zarežal v pozdrav, sem opazila, da je bil shujšan in manjkal mu je še en zob, drugi so bili pa rumenkasti in rjavi, moral bi zvijati še filtrčke zraven, ne pa sliniti in pljuvati tobaka, samo nekaj je zamrmral, zmeraj je bil bolj zase. Torbo sem vrgla na zadnje sedeže, mu dala lupčka, na hitro in cmokajočega, mokrega, da sem vesela, ker ga vidim, da ga imam zelo rada, da je moj edini prijatelj, take običajne zadeve, jebiga, se je le potrudil do sem. Malo mu je bilo nerodno, meni pa tudi, ker sem se spomnila, da sem mu dala nedolžnost, proti jutru na nekem žuru, ni nič bolelo, ker sva bila oba precej pijana in je imel ravno prav mehkega, kar sem ugotovila šele pozneje, ko sem jih spoznala še in so me nabijali taki, ki jim ni in ni hotelo priti ... Noben kurac ni tako trd kot življenje, ima navado reči mami. Še zadnjič sem pogledala graščino in Lojzeta, ki je stal med vrati, nanj imam kar lepe spomine, bom kaj pisala, ko bom dobila službo ob morju, v kakšni fini restavraciji z velikimi napitninami, vedno nas je pustil čvekati v skupni sobi, tudi ko so že pogasnili vse luči, pa pustil nam je mobitele, tudi če je katero zalotil, drugi so pa čisto ven padli, kot da gre za nože ali pa za praške. Lojze je na drobno in neodločno pomahal, malo si je popravljal ovratnik srajce in rahljal kravato, bilo je prevroče za celo uniformo, sram ga je bilo, vedel je, da ga izza oken gledajo punce pa da se verjetno ne bova več videla, da si bo zdaj našel drugo. Sploh pa je ta druga že kar tam in čaka, samo zbral jo bo, te dni, biti z Lojzetom je pomenilo, da si šefica, preostali so se pa delali, kot da so tisti iz haremov, brezkurčniki, kaj že so. Ji bo nosil čokolade in švercal vekjo ali pa vino v tetrapaku, ne vem od kod mu to, so ga familijarno kupovali v tistih diskontih čez mejo, one pa ga bojo malo crkljale pa mu kazale pičko in se malo božale in poslušale to njegovo jamranje, ki udari ven zmeraj, ko kaj spije, kako da ga doma ne marajo, kako mora ves čas nekaj fušat in je čisto zmatran, ker rabi žena za frizerja, naj pride k meni, ga ne bo rabila nikoli več, sem mu enkrat rekla, pa kaj vse hočejo imet njegovi otroci, pa jim s to jebeno plačo ne more kupiti. Drek pa tak lajf, kot da bi čakal samo na bolezen pa da crkne, punce smo bile njegova edina zabava, še kaditi ni hotel, pa motilo ga je, če sem prižgala pred njim. Hori je še kar brkljal, sklonjen, in preklinjal, da mu je padel iz jakne fajrcajg, malo sem nabila muzko, segla sem v predalček, vse je bilo na mestu, papirčki in paklc od  čikov za filter in poznana kovinska škatlica od tistih močnih bombonov, z enim starcem s fajfo na sliki, kaj so že, začela sem motati, kar na hitro, pogrešala sem okus po svobodi. Hori se je zravnal, zarežal, zakurblal in za njegov temperament skoraj divje speljal, vmes zamenjal muzko, nekaj kot za na afterje, koliko sem preplesala na njegove mikse. Še kar pri moči je zgledal, se spomnim, ko ga je zjebal hepatitis, en tak bolj z začetka abecede, in je zraven še kriziral in živel pri nama z mami, čist zdelan in tečen, pa tisto potenje in škripanje z zobmi v postelji, z vsemi puloverji na sebi, in z dekami smo ga pokrivali, pa ga je treslo kot pri norcih. Zdaj je bil pa kul, tak ta prav star hipuzel, jakna z zavihanimi rokavi pa jeftini hipuzlasti prstani pa te obvezne pisane rutice okoli zapestja, kot da se ni vsak od nas kdaj malo rezal, kar tako, ne zares. Nič nisem spraševala, kam me pelje, samo stran od gradu, on je zmeraj vedel kam, podala sem mu, odkimal je in vozil, na kmetijo ne bova šla, to sem vedela, tja se ni imelo več smisla vračati, nekaj so odnesli policaji, verjetno vse, kar je bilo kaj vrednega, bazene in korita in lampice in prezračevalno pumpo in cevi in folije. Kako sva jih limale z Magdaleno, jebenti, pa nisem nič jezna nanjo, sem si ponovila, kot zmeraj, ko mi je vdrla v misli, gotovo je najebala tam nekje na Štajerskem, tako občutljiva je bila na zajebancijo. Kar je bilo mojih cunj, so jih pa verjetno pometali ven lastniki, ko so prišli pogledat, kaj je ostalo od bajte, ko so preostalo odpeljali kriminalisti, pa je bilo vmes nekaj dragih in lepih kosov, glih zame, sem jih dobila, ko sem hodila na modne revije, pa so mi jih pustili, saj ponavadi niso imeli strank za divje barvne kombinacije, ki meni tako pašejo. Verjetno sta tastara šele v časopisu videla, za kaj je v njihovi bajti v resnici šlo, je bila slika na naslovnici, drek, pa študentje, je verjetno pomislila tastara, tastar se je itak ves čas slinil okoli naju in ga je moralo dobro butniti, ko je videl račun za elektriko, pa sva večino itak speljale mimo števca, za te stvari sem bila jaz taglavna, drugače te takoj pogruntajo. Džoni te pozdravlja, je rekel Hori in prej stišal muzko in me pogledal, če bom trznila, pa me boli za Džonija, je bil ena mona, prihajal je in cmizdril zaradi žene, pa da mu ne pusti k sinu, prasica, v resnici je pa tam velikokrat prespal in se potem lagal, da so se zapili, da so tarokirali, da je imel strašne migrene in da se mu je izpraznil mobi, take stvari, se je vse nehalo, ko sem enkrat pridivjala tja, malo smo se ulili, in me je potem skloftal pred ženo, pizda. Edino njegov motor bom pogrešala, uro petnajst do Gaviolija po stari cesti, to je pa bilo nekaj, pa vsi so naju gledali, ko sva prišla na afterje kje ob morju in sem se izluščila iz kombinezona in se direktnega vrgla v vodo. Hori mi je pomolil odprto škatlico, okroglo, taveliko od kitajske masti, sem ga samo pogledala pa rekla, Hori, ne me jebat, veš da ne žrem slabiejev, me potem šraufa po želodcu, samo herbije, in z užitkom pihnila skozi odprto okno, on pa je pokazal rdečo kapsulo od herbala in jo po mojem odkimavanju samo zaprl in dal v žep od jakne. Prišla sva do glavne ceste, prometa ni bilo, pogledala sem še enkrat nazaj, za gradom so se videli hribi pa kapelica, pa njive okrog, na katere smo hodile delat ob lepih dnevih, ni bilo slabo, tale pomlad na toplem pa še v naravi. Koga si še kaj videl od naših, sem vprašala Horija, še malo je stišal muzko, zgleda, da je ratal malo starostno naglušen, Adija, je rekel, ko sem ponovila vprašanje, Adija, preden je šel v Butan, tam bo enim tipčkom supervizor za hotel v gradnji, malo bo merkal na delavce, da ne bodo prehitro nehali, saj veš, kako tam delajo, kopljejo jarek pa zavijejo proti drevesu ali pa prvi senci, pa bo spal kar tam, na gradbišču, imel bo pa zraven vse, kar človek rabi, čisto poceni, pa še policija te ne jebe, lahko delaš, kar češ, vse je v prosti prodaji. Kaj pa Milica, a je kaj novega, kar nehala je pisati, sem ga vprašala. Oproščena, je rekel, so ugotovili, da se je sam, da ga ona kot levičarka sploh ne bi mogla pod tem kotom, se je zgleda sam trikrat zaštihal na tistem žuru, medtem ko so vsi drugi pospali, jebenti, ta bi tudi moral že prej zamenjati dilerja. Pa se je zarežal, kot da je blazno duhovito. Hori je šel čez par dni k njim pospravit pa zaklenit, vse polno smukca ali kaj od kriminalistov je bilo povsod, pa vse razmetano, bogve kaj so iskali, nož je bil itak še noter, folk z žura je pa takoj potegnil črto, ko je Milica začela kričat zaradi trupla in krvi, ki je bila po celi sobi, noben se ni hotel soočit s pandurijo. Ona je pa kao v transu malo pospravila, še nož je obrisala, preden je poklicala, tako je bila v šoku. Hori je zgleda spet vse videl, kot da je zdajle, pa mu tile pogovori niso nič kaj dobro deli. A je Magdalena že zunaj, sem ga vprašala, malo tudi da bi mislil na kaj drugega, in se malo ugriznila v ustnico, malo mi je pobralo slino, nisem bila več navajena na white monkeya, to je res dabest skank, samo še flying dutchmana sem imela rajši, not smo kadile bolj drek, manj smrdi in ga je lažje kam skriti. Nič ni rekel. Naredila sem se dobre volje, Puko, a maš kakšen pirček, sem ga vprašala, usta imam malo suha, je vroče kot pri norcih. Puko so ga klicali prej, preden je bil Hori, ker je počil, puk'o, enkrat se mu je po žuriranju dobro strgalo, takrat so še delali ubitačne tripe, in je padel v čisti safr, jokal je kot majhen otrok, ni hotel jesti, tresel se je, ampak to je bilo že zdavnaj, takoj po srednji šoli, in mami ga je kot najboljša frendica spravila v bolnico. Še zdaj je ratal malo živčen, ko smo mu za rojstni dan zapeli 'tam kjer murke cveto, tam kjer ptički pojo, v lepi Dragi'. Begunje, jebiga. Hori je bil nekaj časa tiho, kot da premišljuje, potem je rekel, malo vstran, da sem komaj slišala, nobenmu od naših ni nič pisala, verjetno je zamerila, potem me je pa gledal, kako bom reagirala. Sej ne more brez nas, veš da ne, sem rekla in se zasmejala, tudi sama sem čutila, da neprepričljivo, malo se mi je zatresel glas. Je bila pusi, scrkljanka, v glavnem, obenem pa tudi blazno taf, kadar sem ji govorila, da tako ne gre, da imava zdaj napeljan posel in da naj pusti tistega kretena, takrat se je znala še kako braniti. Enkrat se je potem razcmerala in je potem ni bilo na kmetijo en teden, valjala sta se nekje po Istri, absolutno romantično, po plažah, jedla škampe in lignje in tartufe, z najinim denarjem, si mislim, pizda, pa govorila o poroki, še malo prej je pa meni obljubljala, da bo … Peljala sva se mimo letališča, folk je kar stal sredi travnika, po tej vročini, in se igral z majhnimi aviončki, za popizdit, mar bi se usedli v kakšno senco in spili kakšen pirček. Hori, sem rekla, a greva na en pir, vzela iz torbe kuverto, v katero so mi dali ostanek, drobiž za teh nekaj dni, ki mi jih niso izplačali zadnjič, in mu pomahala pred očmi. Koliko pa je, za benz bi nekaj rabil pa za kartico za mobija, moram nujno poklicat enga frenda. Horija je kuverta takoj zanimala, pa je vedel, da več kot za bencin in pirček ne bo dobil, za to so družinski prijatelji, da se ti ne pustijo zjebati, da poznajo vse tvoje finte, da te branijo pred tabo samim. Ustavil se je pred neko podeželsko oštarijo, čeprav je bilo že skoraj predmestje, obrisi mesta so se videli v sopari v ozadju, tam je sedelo par tipov, ki so se prišli odžejat in so pobegnili od svojih bednih zlaganih familij, poscanih pamžev, visečih joškov in ženinega celulita, prekritega z jeftinimi trenirkami, vsem so oči ven padle pa kakšna kapljica sline se jim je tudi pocedila, ko sva vstopila, še Horiju, pa res ni za te štose, njemu čisto druge stvari nekaj pomenijo, se je fajn zdelo. Zgledala sem res dobro, veliko sem bila na soncu, delali smo zunaj, še preveč naspana in spočita od teh zadnjih mescev. Samo kreteni pa niso nehal bulit niti potem, ko sva se že posedla in malo čvekala. Kam pa sploh greva, a greva na Hrušico, sem mu vmes rekla, v Hrušici je imel naš dober frend vikend, v katerem se je dalo živet, vedela sem, kje je skrit ključ, skret je bil sicer na drugem koncu vrta, kar je pa za poleti itak čisto vseeno, bom pač malo markirala po vogalih in grmovju, prav drek, ne bo prvič, pa reka je bila blizu, lena, s kaskadami in z guncnico, s katero si se lahko zavihtel na sredo globokega tolmuna, pa prikolico so postavili z mrzlo pijačo, tam bi se dalo zdržat do prvega snega. Ljerka bi te najprej rada vidla, je rekel, tam se bova oglasila, je zamrmral in sem opazila, da mu je malo nerodno. Skočila sem pokonci, pizda, Hori, a ste vi prfuknjeni, k Ljerki pa že ne, med tiste kurčeve nabiralce bakra, v tisti njihov sekret, s stacanim blatom prekritimi dvorišči, po katerih moraš tudi poleti hoditi v gumijastih škornjih. Idioti, sem rekla, fuknila pepelnik na tla, pa se ni razbil, tla so bila premehka, pesek nasut čez šoto, ali kako, da je vse vibriralo, škoda. Vedela sem, da me spet grabi, pa tudi to, da me Hori ne sme pustiti spizdit, da se bo potrudil, posebej če ga je poslala mami, pa sem si vzela malo več nastopanja. Samo vampasti kreteni so malo poškilili in Horiju privoščili, da mu ga baba serje, sem kričala, da ne grem več tja, da bom morala plesat na njihovih feštah v tistem kurčevem pajzlu, pa da me bo vsak kurac usran grabil za rit in mi ga tlačil v roko. Vstala sem, solze so mi prišle, potegnila sem jih nazaj v nos, torbo sem vzela pa sem šla proti izhodu, Hori je tudi vstal, kaj pa naj drugega, samo kot da bi ga zapustila mirnost, me prijel za roko, na trdo, iztrgala sem mu jo, pizda, Hori, in ti si mi nek frend, pizda, sem kričala, obrnil me je, me prijel za rame, sem mislila, da me bo ošamaril, pa precej manjši je bil od mene, nekaj hladnega je dobil vmes v pogledu, zajokala sem, nabralo se mi je. Iskala sem sončne špegle, nekje na dnu torbe pod cedeji bi morali biti, takšni, ki pokrijejo pol obraza, res nisem hotela, da me ti kmetavzarji vidijo cmizdrit. Hori me je peljal nazaj do mize, mi porinil krigl v roko, zlila sem ga vase, pa je bilo takoj boljše, in že mahala kelnarci, enemu blond kmečkemu knedlu, naj mi prinese še enega. Ne grem k Ljerki, sem že od daleč ponovila, ko sem prišla iz skreta, kjer sem si popravila maskaro in si obrisala tinto, ki mi je tekla iz oči kot pri norcih, pudrala se pa nikoli nisem, ker imam močen dedni pigment, sploh če se malo posončim, ga sploh ne rabim, in kjer sem takoj poslala enega od lokalcev v kurac, ko je vdrl na ženski sekret in me od zadaj nekaj nagovarjal, kot da sem kos mesa, to mi gre sploh na živce, da te ne pustijo nikoli pri miru, pa naj šaltajo rajši zvečer programe, če se še niso v lajfu dobro pofukali. Saj samo pogledat, je bil čisto mehak Hori, nekaj ima zate, Ljerka, darilo, ali pošto, ali kaj, rada bi te samo videla, ker te že dolgo ni, pa take je prijavljal. Ljerka je bila moja prava teta, fotrova najstarejša sestra, šefica, bog in batina daleč naokrog, njeni sinovi so se vozili v podrtiji od kombija okoli in nabirali baker, imeli so tudi kao en bife, čez vikende je bila tam noter muzka, ne slaba, dokler jim ni čisto pijanim udarilo na Balkan, ob katerem so razbili vse kozarce, Ljerka pa je njihov ćejf in crni sevdah seveda dobro zaračunala. Zbralo se je ful folka, včasih tudi kakšni civili, včasih se je oglasila pandurija in delala kažin, ampak dokler je bil tam fotr, je bilo še kar v redu, hodila sem tja na počitnice in smo se z mularijo vozili okoli z razjebanimi mopedi, pa konje smo pasli, vedno so jih imeli ene par, ne svojih, takšne za doredit, ki so jim potem za krtače strigli repe in vihre. Takrat sem bila res srečna, fotr je imel neko službo, nočno, pomagal je v pekarni, in se je čez dan veliko ukvarjal z mano, pa tudi za glavo sem bila višja od drugih pamžev in sem bila kot ena mala šefica vseh skupaj, tako da me ni noben upal šlatat, zajebavali so me pa zmeraj oboji, oni tam glih tako kot sošolci in tisti s kora, kjer sem v beli oblekici milo pela. Od očeta, od očeta ima pismo zate, je rekel Hori. Malo čudno sem ga pogledala, fotr ni pisal že dve leti, odkar je zbrisal s tisto mladoletnico nekam v Vojvodino, se ni upal niti pisniti, njeni brati bi ga takoj našli, potem bi pa že videl svojega boga, tako da bo počakal, da bo punca osemnajst ali pa da jo bo napumpal, potem se bo pa pojavil doma. Ali pa jo odgnal. Drugače je bil pa fotr kul, mami je rekla, da je imel zmeraj ta bolšo poho, pa ne zase, njemu je bolj potegnil šnopček pa kislica, za frende, in tudi spoznala sta se, mami in on, ko je prišla iskat nekaj za pol šole za maturantskega, ali je bilo brucovanje, zdaj ne vem več, kar je imel spravljenega v bajti. In šla potem tudi vsak po svoje, brez scen, ona ni nikoli pomislila, da bi živela z njegovimi, tam je bilo preveč džumbusa in svinjarije, pa laufanja naokoli, kadar se ga je kdo malo bolj ulil, on pa med ljudmi, ki bi ga ves čas gledali postrani, slabše kot tazadnjega čefurja, in šteli, koliko glažev je spil v oštariji in kdaj je prišel domov spat, kot da bi se moral štempljat, tudi ni hotel biti, ga čisto štekam. Zaradi tiste zoprne zajebancije pubertetnih modelov, pa socialna je težila kot pri norcih, sva se potem z mami odselile, najprej na drug konec Slovenije, potem pa čez mejo, malo sezonsko delale, malo bežale pred njenimi hofiranti, kadar je zadeva ratala resna, se kdaj naselile blizu njihovih domov, tako, vsega pomalem. Enkrat sva v Italiji kar taborile na vrtu nekega kljukca, prijazen pleško je bil, šotor nama je dal, tak za na počitnice, ne vem, kaj je naložil svoji ženi, verjetno je udaril na njeno katoliško struno, usmiljenje do ubogih pa taka jajca, zvečer se je pa hodil crkljat v šotor, jaz pa na drug konec vrta kadit. Ni dolgo trajalo, ko se je lotil mene, je mami čisto ven padla in sva spet šle. Solata, čebula, jagode, tulipani, enkrat napenjanje folij in ali pa sajenje v šotne lončke, ali pa obiranje, jeseni grozdje in jabolka, pozneje oljke, kar vesele dneve smo imeli. Zmeraj je bilo tudi nekaj študentov s kitarami, dolgolasci, zmeraj veseli, razen če je kdo pretiraval, ko sva jih z mami dobro počastile, pa kakšni stari zajebanti, ti so sploh znali držat štimungo. Blizu Rotterdama sva delale v rastlinjaku, pri Helmutu, na podstrešju je bil, in tam sem se naučila vsega, kar zdaj vem o biljkah in kar imam rada, kdaj zmešati več kalcija, kdaj fosforja, kaj narediti, če se začnejo listi sušiti in rjaveti, pa kako jim počasi krajšati lampice, da se cofi lepo zamastijo, malo sem poskušala na kmetiji tudi križati in je že kar dobro uspevalo. Glede križanja še nisem rekla zadnje besede, sem dobila par dobrih idej. Hori, a si ne bi vzela dneva samo zase, potem pa šla obiskat mami, sem mu rekla, pa je ratal malo živčen, gledal na mobija na uro, nekaj ga je gonilo, poslal je nek mesidž, še zmeraj mi ni odgovoril, v velikih požirkih sem pila pivo, pogledovala proti avtu in premišljevala, ali naj si grem še enega navit. Okej, je rekel Hori malo zatem, ko je zapiskal prispeli mesidž in ga je prebral, samo do frenda še skočiva, morava pa pohitet. Zlila sem ostanke pirčka vase, pasalo je po tej vročini, plačala kar spotoma, ob šanku, potem sva se peljala nekam proti soncu, po dolgi ravni cesti med travniki in kravami. Končno sem še enega narolala in v miru skadila, muzka je bila in sonce in svoboda, človek se mora predajati tistemu, kar ima, in uživati do fula v vsaki minuti, ko ni nobenga sranja, in potem sva se ustavila pred novozgrajeno hišo, neometano, z golimi opečnatimi stenami in podrtijami od avtov zadaj, očitno jih je nekdo šraufal, pa z ogromnim psom na verigi, kakih sto kil je imel, in se je besno zaganjal proti nama. Hori je pozvonil, iz hiše je stopil moški njegovih let, z indijanskim nosom in čopom, na videz sem ga poznala, na nekem žuru smo bili skupaj ali pa smo šli enkrat na koncert čez mejo, ko sva z mami še prodajali potiskane majice, zakričal je Tito! in pes se je čisto umiril. Kar malo nerodno mu je bilo, da je hotel biti tako hud, stopila sem do njega in ga začela božati, po glavi in po hrbtu, na vratu je imel rano, zgleda da od verige, s svojim velikim jezikom me je obliznil po obrazu, dal svojo težko šapo, objela sem ga čez glavo in mu začela šepetati, da ga imam rada, pa da bo vse v redu. Hori je že izginil za gostiteljem noter. A boš beng ali pa kakšen šnopček, me je prišel vprašat gostitelj čez nekaj časa, mleko na pivo ne gre, sem mu rekla, takoj je zaštekal, izginil je in prinesel travarico, tapravo, osnova je bil dober sadjevec ali pa tropinovec, loza, po okusu pa bi rekla, da niso namočili samo perja in stebel, ampak taprave mastne vršake, prav čutil se je mentolast okus, sladkast, kar malo težak. Malo sem jo požvrkljala, pomežiknila tipu, zvrnila do konca, pohvalila, poznavalsko, kot nekdo, ki ve, kaj ima, se je zasmejal nazaj, pobral je kozarček in me pri tem s prstom pobožal po zgornji strani roke, spreletelo me je, spogledala sva se, v tistem hipu je prišel ven Hori, z veliko kuverto pod pajsko, precej bolj sproščen, kot da bi se mu ravnokar začel dopust, ki se ga je tako veselil, skoraj poplesoval je. Alo, greva, je rekel, sedla sva v avto, k mami ne moreva, njen je doma, sem zdajle telefoniral, pa saj sama veš, kako gleda nate, zadnje čase pa sploh, je rekel. Ma v pizdo naj gre, sem rekla, pa nisem bila zares jezna, saj bo šel v službo pa se bova dobile že kje, ji moram povedat vse o svojih novih prijateljicah pa o tem, kako so džankice grozne, kako se niso hotele tuširat in so se potem posrale pod tušem, ko so jih tja nesli, pa ves čas so gledale, kako bi kaj ukradle, res poden človeški, ves čas je bil problem z njimi. Pa o podjetnici, ki so ji vse skupaj podtaknili in je v gradu štrikala lutke iz cunj, eno imam še v torbi, njo moram na vsak način obiskati, samo da si prej najdem kakšno službo in bom imela več časa. Nabila sem muzko do fula, mene je travarica čisto dvignila, odplesala sem nekam in oči so se mi malo zapirale, in tam je bila Magdalena, lepa in nasmejana, takšna kot potem, ko sva se na kmetiji prvič skupaj čisto napihane skobacale v banjo in se malo špricale in dotikale, potem pa me je prosila, s tistim njenim kao nedolžnim pogledom, če jo lahko obrijem in sem jo in takrat se je vse skupaj začelo. Samo, pizda, kako je potem lahko tako zajebala, saj sem imela tudi jaz tipe, ne rečem, ampak to je bilo kar tako, iz zajebancije, da so plačali kakšno pijačo, me branili pred primitivci na plesišču, da sem se kaj naučila od njih, o biologiji ali pa filmih, pa da ne bi folk govoril še tega, da je z mano pri fuku kaj narobe. Hori je molčal in udarjal s prosto roko po kolenu, vozil je nakulirano, to sem pri njem vedno cenila, da ni špilal dirkača, predolgo smo se poznali za kaj takšnega. A misliš, da kakšno od teh hiš oddajajo, sem ga vprašala, glej, vse imajo vodo in elektriko, glih prav so na samem, novo kmetijo si bomo morali najeti, samo, da se malo poleže, potem boš spet trgovski potnik, sem mu zarotniško rekla, pa vedela zraven, da rabimo še enega brez kartoteke, Hori jo je imel, zaradi malenkosti, trefik, promet. Malo se je zarežal, tudi on je imel zgleda lepe spomine na tisti čas, ko smo bili kot velika družina. Hori, snela sem očala in ga pogledala globoko v oči, škoda samo, da nisem imela visink pri roki, bi imelo še večji efekt, a bi ti mene peljal na morje, skoraj eno leto že nisem bila. Gužva je, moram pa skočiti do večera v Velenje, potem te peljem k Ljerki, tako je zmenjeno, lahko se greva spotoma namočit v Savinjo, poznam en dober tonf, kot mulci smo si tam postavili kočo na drevesu, je rekel. Moje joške bi rad videl, sem pomislila, vprašala sem pa samo, a ti si iz tistih krajev, sem mislila, da si iz naših, pa ni nič odgovoril, je pa čudno, kaj vse zveš takole o nekom, ki ti je skoraj kot oče in brat. Opa!, to je moralo biti pa že zdavnaj, sem rekla sama pri sebi, kaj vse lepega me še čaka do takrat, koliko ene dobre muzke bodo nasemplal, pa koliko zanimivega folka bom spoznala, pa me ni toliko mučilo to, saj vem, da je treba živeti za danes, da je to edino, kar šteje. Hori je zavil proti obvoznici in potem na avtocesto, sonce je bilo še visoko, celo poletje je pred nami, jutri dobim nekje oglasnik in se malo razgledam, pokličem nekaj frendic, ki kelnarijo, pa mami, pa spet Magdaleno, enkrat bo morala zaštekat, da sem poklicala na anonimno številko samo zato, da bi ostale skupaj, da se ne bi med naju štulil tisti dolgočasni abstinentski poštirkanec z redno službo in željo po razplodu, idiot, ki si ga ne zna niti na roke vreči. Enkrat bova spet skupaj, samo da se vse malo poleže, vse to sem storila za naju, pizda, Ljerka bo vrgla kaj keša, samo v zobeh ima več zlata, kot ga lahko porabi do konca lajfa, bratranci mi bodo dali kakšen mobitel, kar nekaj jih naberejo po predalih v avtih, rabim pa tudi empetri, ne morem prenašat pol torbe cedejev kot pri norcih. Hori, a boš spet ustavil, lulat me, pa čisto suha usta imam, čas je spet za en pirček, sem rekla, pa premišljala, ali naj ga navijem zdaj, pa pokadim takoj potem, ali že kar prej, pokimal je in se začel ozirati naokoli, če je kje kakšna tabla za pumpo ali pa za bife na parkirišču. Zaupala sem mu, to je vredno več kot familija in tista zlagana sreča, ki se jo gre folk, pa vikendi, pa jadrnice, pa televizija, upizdumater, po avtu so odmevali uni stari friki, Talking Heads, ali kaj že, Hori je zgleda tudi muzko iz svoje mladosti še navijal, jaz pa sem se počutila varno in srečno in svobodno, ker sem vedela, da sva na pravi poti, na edini in najini poti, pa da drugače sploh ne more in ne bi moglo biti.