Nikar ne piši. Niti pohvalnega stavka niti panegirika, ničesar nočem slišati o sebi, ne besede ne zvoka, ne kadence ne akorda. Kar je bilo, je bilo, kar je ostalo neizgovorjeno, naj ostane zasuto z lopato pozabe. Tam, kjer sem pokopan, smo sami anonimneži, tako imenovani pauperji, reveži, med katere so dunajske oblasti sicer štele umetnike, igralce, študente, zapuščene vdove, sirote, potujoče artiste, berače, kurbe in pridigarje. Naš spomenik je skupni grob, das Armengrab, in samo dve znamenji govorita o tem, kje ležimo – to sta prah in pepel. Postali smo del zemlje, prhke prsti, po kateri hodijo osamljeni sprehajalci, poleti veverice in breztežni vrabci, jeseni kak pasji potepenec, decembra pada na nas sneg, na vse nas, odrinjene iz življenja, zapuščene od pogrebcev, ki so prav tako kot mi umrli z glasbo v ušesih, z odprtimi očmi, v katerih jim je smrt mahala z belo zastavo poraza in obljubljala isto usodo. V življenju, po smrti in pod zemljo smo bratje. Za nami ostanejo samo naše delo, pošteno ali nepošteno ime, za mano kup not, zvezki, albumi najrazličnejših sozvočij, s katerimi me je v rani mladosti obdaril vsemogočni Bog – jaz sem bil samo njegov zvesti zapisovalec in orglar, jaz sem ga namreč jasno slišal v tišini noči, v hrupu dneva – in razumel. Glasba je svetloba, nima natančno določenih izvirov, nima zaokroženega konca. Do nas prihaja nevsiljivo, tudi po zadnji odigrani noti še naprej zveni, odzvanja v nas. Glasba je predsoba smrti, akustični prostor izgubljenih usodnih korakov. Smrti se sicer nisem bal, trepetal sem samo pred svojo usodo, usodo pred smrtjo in usodo po njej. Nikar se ne čudi. Eden od ljudi, ki so sentimentalno brskali po mojem v naglici preživetem življenju, ki je izzvenelo grotesko in žalostno, je zapisal, da sem ob izteku življenja zaslutil neizbežen, grozljiv konec, kar naj bi se kazalo v očitnem pomanjkanju volje do življenja. Basta! Kaj ve človek, ki ni živel v mojem stoletju, v odmevu moje galantne glasbene predigre, v mrzlih sobanah velikega Dunaja, na prekleto dolgih, vznemirljivih potovanjih, za klavirjem, izposojenim od znancev in bogatašev, v tujih posteljah, obdan s poslušalci, ki so izgovarjali besede pohvale v tujih jezikih, mi ploskali navdušeno za kompozicijski jezik kot vrvohodcu, ki hodi po tankih tonih komorne glasbe, dajali na skrivaj napitnino ali predujem in sprva, ko sem bil še čudežni otrok, tudi priznanja, notne liste, odličja, kraljevske poljube.
Ne piši o meni, ker hočem imeti svoj mir. /…/