Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Barbara Pogačnik: Iluzije, izgubljene v postmedijski dobi

Sodobnost / Uncategorized  / Barbara Pogačnik: Iluzije, izgubljene v postmedijski dobi

Barbara Pogačnik: Iluzije, izgubljene v postmedijski dobi

 

Zanimivo je, kako se bralski horizonti, z njimi pa literarni toposi spreminjajo. Minili so časi, ko so v Sloveniji pesniki avantgardno, stoječ na razgledni točki narodove usode, ugotavljali, kje kot skupnost stojimo, v besedno tkivo prevajali kolektivna občutja brezpotja, mračne brezciljnosti, kot kamen trde usode, pošiljali svoje inventivno razlomljene besede v pogled prek tega tesnobno nedefiniranega obzorja. Z današnje družbene perspektive, ko brezpotja občutijo le še ljudje, ki so potisnjeni na družbeno dno, medtem ko večina namesto v nekdaj zaprtem okljuku Srednje Evrope – ali odtujeni glavi Balkana – živi v deželi, od koder se odpirajo poti v številne smeri, pa se zdi tudi visoki status poezije, literature in intelektualcev v preteklosti kot nekakšna sanjska, pozabljena dežela. Pozabljena sta tako veliko upanje kot velika tesnobnost, ki gresta pri dobri umetnosti skupaj. Pozabljene so slike, imena, besede iz »temnega obdobja«, tako kot se zaprejo sanje, ko se zbudimo v dan. Če je bila poezija nekoč »obtolčena trobenta« (kot pravi naslov ene od zbirk Vena Tauferja), prefinjena podoba preprostosti pesnika, ki se kot glasnik preprostega naroda z virtuoznim zvenom postavi v sredino občestva, kjer je ljubljen in slišan, si danes, v času medijske blokade literature, ki se zdi globoko nerentabilna, ob v črno oblečenih politikih, ki vsako leto odsotno ali pa z vidnim naporom prisluhnejo predirnim klicem denimo Vinka Möderndorferja o socialni revščini umetnikov, skoraj ne moremo več predstavljati tiste resnosti in ljubezni, ki je ustvarjalce kot avra obdajala tudi pred ljudmi, ki se s tem niso ukvarjali. Danes se literatura piše drugače, piše se z odprtimi očmi in z vsemi izzivi dnevne svetlobe. Postopno izginjanje in izganjanje poezije iz naših življenj, iz javnega prostora, iz naše pozornosti, vedno vztrajnejše potiskanje na obrobje, vse to potrjuje tezo, da je poezija dragocena predvsem v času stiske, revščine in zatiranja ter da s kapitalizmom in preobiljem – kot sicer še marsikateri naravni organizem – ne zna tekmovati.

Ko sem v študentskih letih kolege na belgijski univerzi radovedno spraševala po belgijski in francoski poeziji, mi nihče ni znal dati kake bolj specifične informacije o tem, kaj je dobro, kdo so njihovi junaki. Z nekaj zadrege so mi pripovedovali, da so pesniki v očeh njihove družbe družbeni marginalci, čudaki in posebneži. Bila sem začudena, skoraj šokirana, da kot skupnost ne gojijo imen pesnikov in pisateljev, ki bi jih vsi poznali, da med njimi ni tega duhovnega veziva, pesnikov z močnim opusom, ki bi bili zvezde, katerih rok se lahko dotikajo le srečneži. Nisem si predstavljala, da lahko kaka skupnost do tolikšne mere pozabi na poezijo: ta razlika med našo in njihovo družbo, ki je danes praktično ni več, je bila takrat očitna in občutna. Ali bi bilo mogoče, da bi se sčasoma tudi pri nas zgodilo kaj takega? sem se spraševala. Prežemati me je začel občutek nekoliko dušeče družbene atmosfere; tako družbo sem občutila kot družbo, kjer je malo prostora za sočutje in človečnost, s tem pa tudi za zmožnost refleksije o položaju človeka v njegovi preprostosti ali kompleksnosti. V naših krajih je bila poezija takrat izčiščen ideal, zvezda vodnica, pesniki pa junaki, ki so se merili s športnimi zvezdami. Nič čudnega, da so mladi ameriški pesniki, ki jih je v Slovenijo napotil Tomaž Šalamun, naše kraje poimenovali Meka poezije; mi pa takrat nismo povsem razumeli, za kaj so tako hvaležni. Če v spominu sežem še nekoliko dlje nazaj, se mi moč poezije v času stiske potrjuje: še danes se spominjam glasu Daneta Zajca, kako v Društvu pisateljev bere Vse ptice: v času, ko se je dogajala afera JBTZ, ko so grozila skupna jedra, zapori za urednike in ko so šli ljudje kljub strahu na ulice. Zanimivo, kako se usoda pesmi kalejdoskopsko spreminja ne le glede na čas, ampak tudi glede na kraj njenega branja – ko sem v Izraelu predstavljala antologijo slovenske poezije (prvo knjigo, prevedeno iz slovenščine v hebrejščino), je moja sourednica za branje navadno najraje izbrala prav to, tako temačno Danetovo pesem, ki govori o brezupni volji do svobode duha in o silah, ki jo ogrožajo. Za izraelski kontekst to ni bila pesem o Slovencih; doživljali so jo kot metaforo za svoj aktualni položaj, pa tudi kot znamenje še vedno boleče kolektivne preteklosti, povezane s holokavstom in pogromi, večnim občutkom preganjanosti. Ta doba je za nas minila, a nekaj, kar ostane iz težkih časov, dobe stiske, je tak droben tekst, ki ni mogel nastati drugače in v drugem kontekstu. Tu se jasno kaže, da je univerzalnost pesniškega izrekanja nesnovna dobrina, katerega nastanka ni mogoče napovedati vnaprej; ni racionalno izmerljiva dejavnost, čeprav se danes nanjo gleda statistično. Je ligament družbe, ki omogoča gibanje preostalih sklepov v družbenem telesu, in je kot taka, blagodejna snov, prenosljiva celo v druge družbe in v drugačne kontekste.

Zapisala sem »branje« in pri tem mislila na kultni objekt, ki branje omogoča: knjigo. Predmet, ki ga primeš v roke, ki ga lahko listaš naprej in nazaj, ga odpreš, kjer želiš, v katerega se zaljubiš v knjigarni, ki zapolnjuje domače police, nočne omarice, posteljo, tla. Objekt želje/objekt, ki je v napoto. »Objekt, ki se pojavlja kot akter v sanjah, objekt, ki s pretečenim rokom pozabljen ždi na podstrešju (ki ga iz spoštovanja do njegove oblike knjige ne upaš odvreči). Kakšen je položaj knjige in poezije v svetu danes? Pred nekaj meseci sem v kitajski prestolnici v organizaciji literarne akademije Lu Xun sodelovala na razpravi o preživetju knjig v sodobnem postmedijskem prostoru. Na Kitajskem sem se morda najizraziteje soočila še z enim, morda najbolj grozečim elementom sodobnega sveta, ki je ne le za poezijo, temveč tudi za knjigo in celo tiskane medije nasploh morebiti pogrebni znanilec: postmedijska doba namreč ne spregovarja več z besedo, ampak s sliko. Človeštvo se še nikoli v zgodovini ni tako jasno zavedalo dejstva, da je človek bitje komunikacije, toda ta izkušnja nas opominja tudi, da smo se vrnili na stadij opice ali pa ta stadij v sebi vsaj močno obudili; pokazalo se je, da smo najbolj odvisni od vizualne in ne od besedne komunikacije, kar jasno dokazujejo tako socialni mediji kot druge oblike sodobnih digitalnih odvisnosti, ki v veliki meri ogrožajo prav branje. Če je Sigmund Freud človeško bitje definiral kot bitje govorice in jezika ter svojo psihoanalitično metodo pojasnjeval tudi s temi elementi, nam današnja doba s svojimi vizualnimi odvisnostmi govori o tem, da je verjetno le kakih dvajset odstotkov naše komunikacije povezane z jezikom.

Čeprav si danes močno želimo družbeno odgovornih medijev, ki bi delež svoje vsebine brez različnih, bolj ali manj verjetnih izgovorov namenjali spremljanju umetnosti, pa si moramo, če se spustimo še globlje v družbene spremembe naše dobe, priznati, da ne gre samo za to, koliko so mediji odgovorni ali soudeleženi pri »promociji« literature. Gre za to, kaj spreminjajoča se milenijska družba kot taka občuti in kako se giblje; morda lahko rečemo, da je bila naša družba v času stiske in pomanjkanja na neki način čistejša, bolj razbremenjena, da je na plečih nosila manj navlake in je bila zato bolj odprta za odtis besed. Odtis literarne besede jo je zaznamoval kot živ pečat, medtem ko se v današnji »demokratični« poplavi polresnic, škandalov, resničnih ali potvorjenih teorij zarote z gotovostjo znajde vedno manj posameznikov, medtem ko pisana, predvsem pa tiskana beseda najde tudi vedno manj odjemalcev. V šanghajskem Društvu pisateljev, ki med drugim izdaja štiri literarne revije ter organizira letni literarni festival, so nam denimo povedali, da je naklada posamezne revije upadla s približno pol milijona na okoli 90.000 primerkov. Čeprav naklada 90.000 za revijo še vedno zveni impozantno, je trend upadanja, ki se literarni periodiki dogaja tudi drugod po svetu, vendarle porazen. Tudi korejski sogovornik, prevajalec, urednik in pisatelj Kim Tae-Sung je poudaril prav ta vidik digitalne dobe, ki počasi izriva tiskano knjigo kot nosilca literarne tradicije: na pekinškem, šanghajskem ali seulskem metroju dandanes, če odštejemo mame z majhnimi otroki, dobesedno ni mogoče srečati človeka, ki v rokah ne bi držal pametnega telefona. V enem mesecu, preživetem na Kitajskem, nisem videla nikogar, prav nikogar, sedeti, hoditi, stati, čepeti s knjigo. Vsi sedijo, hodijo, stojijo, čepijo le s pametnimi telefoni. Naše gibanje in branje postaneta s tem popolnoma sledljiva, zasebnost s knjigo je ogrožena. Pametni telefoni so zapolnili in tako zelo zaposlili um, da ne najde več tiste praznine, ki napeljuje k refleksivnim praksam in distanci do stvari: tistega dolgčasa, ki ga je Michaux nekoč označil kot pogoj za umetnost, ni več, ali pa ga je nemogoče zaznati na tak način, da bi se v neki svoji legi strnil v smiselno nabit in od neposrednih vplivov razbremenjen besedni objekt, pesem. Kot bi zmanjkovalo nekakšne celične strukture, potrebne za rast in razvoj. Produkcija da, ta obstaja, razpršena distrakcija, kopiranje in resetiranje nadpovprečno hitro raste, je v čisti eksploziji. Tu ni prostora za nikakršna brezpotja, saj se preobilje smeri, ki se živopisno križajo, zdi kot resnična ukinitev samega pojma brezpotja. V množini ponudbe je iščoči posameznik ob tisto praznino, ki željo kot tako sploh omogoča.

Digitalizacija pisane besede na pohodu izriva tako klasične tiskane medije kot klasični objekt, ki v sebi nosi prej omenjeno nesnovnost – povezano z zasebnostjo in pravico do umika, ki bi jo lahko imenovali tudi brezdelje in brezpotje – knjigo. V Evropi glede usode knjige za zdaj ne želimo biti fatalistični, in pravzaprav za to tudi ni razloga. Na tem bogatem kontinentu smo še vedno zelo navezani na knjigo, v nekaterih državah prodaja knjig celo rahlo raste, medtem ko se je na Kitajskem zmanjšala vsaj na četrtino nekdanje produkcije (če izvzamemo šolske knjige). In dokler se bo evropski način držal življenja in delovanja znotraj manjših jezikovnih celic, v katerih države podpirajo obstoj ustvarjalnosti v specifičnem jeziku, bo ta sistem verjetno ostal dokaj stabilen. Večje in tudi vedno bolj vidne težave – in sicer ne samo s kulturnimi vsebinami, kot si mislimo iz svojega zornega kota literarni ustvarjalci in drugi kulturniki – imajo časopisi, ki so v večji meri kot relativno regulirana knjižna industrija del brezobzirnega globalnega tržišča. Tudi njihovo bralstvo drastično upada, pozornost bralcev se seli na internet, a bolj kot spletne verzije že obstoječih časopisov so obiskana družabna omrežja. Uredništva časopisov, ki so sprva menila, da prehod v digitalno dobo pomeni preprosto to, da je iste vsebine treba le digitalizirati, se zdaj soočajo z izgubo bralstva, vpliva, sponzorskih dohodkov. Njihove statistične meritve so v precejšnji meri jalove, čeprav na tej podlagi počasi izganjajo tudi kulturne vsebine, pri čemer merjenje obsega kulturnih vsebin na spletnih omrežjih najbrž ne bi prineslo neposredno na medije prenosljivega recepta. Je pa njihova zadrega, da ne rečemo nervoza, morda opozorilo, kaj bi se lahko zgodilo z branjem literature ob izginotju knjig: odnos do branja morda ne bo nikoli več tak, kot je bil v času uporabe klasične knjige, ne z vidika pozornosti, ne z vidika zasebnosti, ne z vidika vpliva, pa tudi ne z vidika nastajanja literature. Svoboda bralca se je opremila s svetlobno hitrostjo interneta, zato kraljuje nad vsem in je na tem, da deregulira vse veljavne konvencije in dogovore. V Bruslju, kjer pred vrati zakonodajalcev čaka področje avtorskih pravic, se odvija težko lobiranje Googla, ki mu nasproti stojijo vsa možna avtorska društva in združenja, pa še se vsa skupaj zdijo kot palček, ki skače velikanu po prstih.

Problem bo torej tudi za Evropo z njenimi malimi jezikovnimi in književnimi bazenčki predstavljal globalni pritisk, pritisk od zunaj, prelivanje negativnih, dereguliranih, razpuščevalnih vplivov dobe, ki pokopava knjigo, tudi na ta območja – in tako kot je bila Slovenija pred dvajsetimi leti še povsem drugačna od Belgije, danes pa se noben slovenski študent v tujini ne bi čudil temu, čemur sem se čudila jaz, tako da morda tudi evropska bralska javnost ne bo opazila, kako bodo postopoma izginjale bralske navade in vrednote, ki so oblikovale njeno tradicijo in intelektualno izžarevanje navzven.

Medtem ko se v Sloveniji že nekaj časa borimo s postopnim izganjanjem kritiške refleksije iz večjih tiskanih medijev (ukinitev večine honorarjev za zunanje sodelavce, ki so pisali književno kritiko v Večeru, nižanje honorarjev za književno kritiko v Delu, ukinitev Pogledov, celo 40 let stara Delova književna rubrika Književni listi nevarno niha pred nevarnostjo ukinitve), morda vendarle nismo mogli zares dojeti, da nam vsem skupaj korak v resnici – iz ozadja – narekujejo globalni spletni velikani. Še vedno pa lahko, skupaj z mnogimi kolegi, upamo, da zamisel o zahtevi skupne evropske regulacije, ki bi zahtevala ohranitev kulturnih vsebin v medijih, ne bi bila le naivnost, ampak svetilnik med čermi digitalne dobe. Danski mediji so se denimo že javno zavezali k ohranitvi kulturnih vsebin, s čimer potrjujejo notranjo stabilnost družbe in vero, da je prav specifičnost kulturne identitete tisto, kar je za prosperiteto nujno potrebno. Čeprav obstaja precejšnja verjetnost, da to svetlobnih pospeškov digitaliziranega univerzuma, ki deluje po novih, drugačnih zakonitostih, ne bo ustavilo, ima knjiga v primeru, da se mediji in javnost vidijo kot njeni zavezniki, kot posadka na viharnem morju, možnost preživetja med Scilo in Karibdo bogate, a umirajoče preteklosti in izzivalne, a morda čustveno in intelektualno praznejše prihodnosti. Tako bi morda še lahko upali, da sanje o ohranitvi bogastva knjige niso podobne človeku, ki skuša popraviti dežnik, medtem ko proti njemu drvi rušilni poplavni val. Ideja, naj si avtorji sami pišejo in plačujejo kritike, je sicer podobno »profesionalna« kot prepričanje, da se bo pisanje poezije zmanjšalo zaradi ukinitve možnosti za profesionalno objavljanje; to so znamenja preozkega, v preteklost zazrtega gledanja, nemočnega odzivanja na globalno digitalno situacijo. Ena deregulacija spodbuja nove in nove – pozitivni, zdravi ligamenti družbe pa se osipajo. Deregulacija kritiškosti v javnem prostoru je le delček v procesu preboja krovnih struktur.

Na Kitajskem in v Južni Ameriki recimo poznajo nov fenomen, tako imenovanega internetnega pisatelja: tega v manjših jezikovnih okoljih (še?) ni, saj se tak pisatelj preživlja s prodajo poglavij svojih romanov, to pa zahteva velike jezikovne bazene. Nekateri izmed teh pisateljev lahko z dobrim odzivom – kar je na velikih jezikovnih tržiščih mogoče – postanejo celo milijonarji, pri tem pa je najbolj osupljivo, a tudi skrb vzbujajoče, da je pri tem založnik popolnoma odveč. Odpade kot gumb od starih hlač. V takih primerih je za založnika uspeh, če mu uspe za ogromno vsoto odkupiti avtorske pravice za takšno, sprva »samozaloženo« delo, v večini primerov pa avtor z njim raje upravlja kar sam. S tem pa, ko avtorji postanejo sami svoji založniki, začenjajo izginjati tudi funkcije urednika, knjigarnarja, distributerja, knjižničarja, morda še nekaterih drugih profesionalnih struktur; tako je čisti prihodek od knjige za avtorja še večji.

A ne le to: ta fenomen je, podobno kot drugi pojavi digitalne dobe, dvorezen: če se avtor s tem po eni strani »reši« včasih avtoritarnih, cenzorskih, izkoriščevalskih ali manipulativnih struktur nad seboj in je »končno svoboden«, po drugi strani tudi izgubi ves kontekst, konstruktivno kritiko, vse etape pravil, skupnost, ki deluje v knjižni industriji; bolj je izpostavljen lastni zablodi, kjer ni primerjav, kriterijev in drugih pozitivnih omejitev. Reši se tako zoprnih kot prijetnih kolegov, individualizacija – ali osamitev – je popolna. S tem, ko se popolnoma preda digitalni dobi, tlakuje pot prihajajoči množici brez sita, možici, v kateri je na koncu vsakdo osamelec, ki ne sodeluje več, množici, ki morda navsezadnje vodi v množico brezimenskosti, generalizirane vseenosti. Prvi internetni avtorji so morda že res milijonarji; a verjetno bodo tisti, ki se bodo množično usuli za njimi, znak popolne parcializacije družbe. Avtor čisto sam na čistini, neposredno pred svojimi bralci, v kaosu nepregledne ponudbe, ki še pride kot cunami tudi za njim.

V tem nepreglednem kaosu demokratizacije se bodo, podobno kot v vsaki demokraciji, pojavila različna negodovanja, predvsem pa bodo padla pravila. Tako se ne zastavlja več le vprašanje, kaj bodo storili posamezni mediji, časopisi ali radiotelevizija, koliko kulturnih vsebin bodo dopustili, ampak vprašanje, do kolikšne mere nas bo ta novi modus vivendi povsem zavrtel in zmedel kot človeško družbo. Knjige kot klasični nosilec literarnih vsebin so zaradi same produkcijske poti, ki jo zahtevajo, zaradi vključenosti vseh sodelujočih faktorjev, paradoksalno celo zaradi svojevrstne neekonomičnosti in kunderovske počasnosti, ki jo zagotavljajo, nekakšen garant pozornosti. Poceni in parcialnega navdušenja je namreč povsod dovolj, že samo pri razvoju Facebooka je denimo opazno razočaranje prvih uporabnikov nad mnogo bolj cenenimi navadami, ki so se razpasle z množičnim razmahom uporabe tega medija. Ko bo knjiga kot nosilec romantičnih navad ali razvad iz preteklosti mrtva, ko bo šelestenje njenih strani le še privilegij otroštva, če predpostavimo, da bodo vsaj slikanice morda zmogle tekmo z vizualnimi izzivi digitalnega univerzuma, se bo, paradoksalno, morda nehala tudi odraslost družbe, med drugim se lahko zgodi neprevzemanje družbene odgovornosti za književno produkcijo. Odrasli se bodo med surfanjem po distrakcijah zelo malo razlikovali od otrok, impulzi digitalnega sveta, ki delujejo na instinktivni ravni, pa si bodo lahko bolj in bolj podvrgli človeške možgane. Družba internetnega pisateljevanja je najbrž družba, ki ne zaznava v celoti moči rušilnega vala, na katerem jahajo le redki, vsi drugi pa izgubljajo kisik. Morda pa bo le treba vsa pravila vzpostaviti na novo, saj je res tudi, da so spletni mediji, vsaj na področju literature, večinoma najuspešnejši takrat, kadar so hkrati individualni in široko pluralni: tako denimo spletna stran Miljenka Jergovića Ajfelov most ali literarni blog Pierra Assulina La République Des Livres; oba združujeta visok osebni okus in prispevke številnih avtorjev ter pomenita določeno književno avtoriteto na področju spletnih medijev.

V kontekstu razmišljanja o postmedijski dobi in pojmu odraslosti v njej mi prihaja na misel tudi figura mojega dedka, novinarja Bogdana Pogačnika; za današnjo dobo, v kateri se soočamo z upadom avtoritete klasičnih medijev, se zdi tak tip novinarske figure, ki v avtoritarnem kontekstu s humanistično intenco mehča notranji dialog družbe, skorajda utopičen. Njegovi intervjuji so bili dialektično sopostavljanje različnih pogledov na določene, denimo politične probleme, in so pri tem sledili sokratskemu načelu zasledovanja resnice; a že sam postopek je potrjeval avtoritarnega duha dobe. Vprašanje je, kako je to v kontekstu neskončne pluralnosti resnic še mogoče. V nasprotju s propagandistično idejo takratne države je njegov način pisanja predstavljal upanje zato, ker ni iskal idealiziranih, vojaško zapovedanih opisov posameznih osebnosti, ki jih je intervjuval, temveč je v svoja besedila vpeljeval atmosfero in humanizem ter s tem skušal ponuditi družbi seizmografijo idej in reformnih namenov ter meja, ob katere zadevajo ti nameni. Stanje v današnji poplavi medijev in komunikacije je povsem drugačno: zasenčenost resnice se, kot potrjuje že stara Platonova teorija o razvoju demokracije vključno z njenim zatonom, dogaja na način, ob katerem je individualni glas nemočen zaradi šuma mnogih glasov, ki ga utapljajo; nemalokrat se zdi, da ena (medijska) polovica sveta drugo imenuje za lažnivce in obratno; med mediji vseh vrst in nivojev divja prava medijska vojna, ki je na koncu koncev le vojna za pozornost. Ko danes opazujem avtoritarno družbo, kakršna je recimo turška od spodletelega državnega udara dalje, imam občutek, da se tovrstni humanistični vzgibi tam porajajo v literarni in univerzitetni sferi; ves čas je sicer prisoten nekakšen občutek prikrivanja, vendar gre za borbo, v kateri vsaka beseda predstavlja drobec upanja. Vsi akterji so v realnosti priščipnjeni v pravila zapovedane islamizacije in podvrženosti družbe avtoriteti; taka družba, sicer živa in pluralna pod oklepom, ki na videz deluje zastrašeno, je na določen način zaustavljena družba. Taka družba ima zaradi očitne utišanosti manj težav z odvisnostjo od preobilice distraktivnih vsebin, z »ujetostjo v grad izbire«, kot je nekoč zapisal Tomaž Šalamun, ki smo ji podvrženi v družbah navidezne svobode. Že kitajska družba, ki jo sicer še vedno vodi komunistična partija, je, nasprotno, ob izzivih digitalne gospodarske rasti eksplodirala od komunikacije, tako da so avtoritete v hudi stiski, kako se s tem soočiti in avtoritete so v hudi stiski, kako se s tem soočiti.

Medtem ko naša in globalna družba od komunikacije postaja tako močno nagonska, da podira jezove, smo pesniki in ustvarjalci knjig, kot ostanki prejšnjega sveta, vendarle še vedno tu in smiselno je, da poskušamo družbo spomniti na lepoto starega sveta. Smiselno je, da poskušamo medije opozoriti, da družbena odgovornost ni le moralistični konstrukt, ampak naložba v trajnostno notranjo stabilnost družbe in njenega samozavedanja. Največja lepota je lepota, ki se ji ni treba utemeljevati s statistiko in rentabilnostjo, zato je najbolj potrebno čuvati punčico v očesu literature: najbolj ranljivo, najmanj prodajljivo – poezijo. Angleški pesnik, pisatelj in oxfordski profesor Patrick McGuinness je ob svojem bivanju v rezidenci Daneta Zajca v Ljubljani (ki deluje pod pokroviteljstvom Društva slovenskih pisateljev) opozoril, da bodo državne strukture počasi morale sprevideti, da bo treba poezijo posebej zaščititi, kajti tržišče ji nikjer na svetu, niti v državah z najmočnejšimi tradicijami, največjimi ljubitelji poezije ter s številčnim tržiščem, ne daje priložnosti komercialnega preživetja.

Trenutno je v Sloveniji poezija v programu večine založb zmanjšana na minimum ali celo ukinjena. Tudi uradne strukture, ki razporejajo davkoplačevalski denar, so sklenile, da je treba »produkcijo« na tem področju, kot to zveni v administrativnem jeziku, zmanjšati; nekaterim založbam je bilo celo svetovano – ali zapovedano – naj vendar ne izdajajo poezije. Nimam namena moralizirati glede trka administracije in nesnovnosti, vendar pa lahko rečem, da močno dvomim, da se bo »produkcija« zmanjšala z odlivom sredstev: prej lahko pričakujemo, da bo postala manj profesionalna in manj kakovostna. Vsaj tako se je zgodilo v večini naših bivših bratskih republik. Njihov kaos se lahko na prvi pogled zdi zanimiv, saj omogoča večji pogum posameznikov, a v resnici v njem ni prijetno živeti; v takih in podobnih primerih avtorji do lastne kulturne politike v glavnem čutijo prezir. Mnoge izmed naših »okrcanih« (in včasih zaradi svojih različnih površnosti onemogočenih) založb so se v zadnjem času, kot okarani kužki, ki zaradi starosti ne zmorejo več skakati skozi obroč, žalostno umaknile s prizorišča. V bližnji preteklosti smo bili priča valu ugaslih založb, ki jim državne strukture niso skušale pomagati, na pogrebu ni bilo solz, nihče se jim ni niti zahvalil za preteklo delo, slišati pa je bilo nekakšen olajšan zavzdih proračuna. Vidno – vsaj za stoičnega opazovalca – je postalo, kako velik del kvalitetnega založništva je deloval na pogon vere in entuziazma; a očitno je že tako, da večja kot je prosperiteta, manj je družba velikodušna. Zdi se, da je tudi manj odrasla, saj išče le zadovoljitev neposrednih potreb, v tem primeru neposredno merljivih rezultatov.

V tem razmišljanju o medsebojnem razmerju med smislom, h kateremu težijo posamezniki, pisatelji, pesniki, umetniki, ki nevede igrajo vlogo družbenega veziva, in svobodo, ki se, kadar so ljudje zanjo prikrajšani in lahko uživajo le njeno poševno svetlobo, zdi dragocenejša in dopušča čistejše lege smisla, ter o preobilju, ki vzbuja divjo nagonskost infantilne komunikativnosti in s tem manjšo vidnost kritičnih leg v družbi, se morda zdi, da iščem zdravilo za vse, kar smo preživeli, in za vse, kar nas še čaka. Hipoteza, da je zdravilo sam napor refleksije, kakršen se koncentrira v pisanju, pa ta hip zagotovo zveni staromodno.

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar

four + 13 =