Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Anita Nair: Vaje v pozabljanju

Sodobnost / Uncategorized  / Anita Nair: Vaje v pozabljanju

Anita Nair: Vaje v pozabljanju

Vaje v pozabljanju

Jak vstane s stola. Ne bo sedel tu in poslušal te bedne, pokvarjene kreature, ki mu pridiga o starševski odgovornosti. Pa kaj on ve o njiju? Ali o njej? Zanj je samo primer nesreče gole ženske.

»Kako je zdaj z njo?« iznenada vpraša zdravnik.

Jak pomolči. Se zastrmi vanj. Vidi tapkajoče prste, kapljice znoja na njegovem čelu; vidi izmikanje v njegovih očeh, kompromis, ki ga je sklenil s svojo vestjo. Vidi človeka, ki je priredil zapisnik o primeru.

»Saj veste, v kakšnem stanju je bila, ko je odšla od tod. Kaj mislite, da bi se lahko spremenilo?« reče Jak in čuti, kako so se mu ramena povesila.

 

»Ampak upanje je vse, kar imamo. Mar ne vidiš tega? Moraš verjeti, da je nekje v njej del, ki je še živ. In ji govori, da se bodo stvari spremenile. Pripeljal nam jo bo nazaj. Te misli se moramo oklepati, Kitcha,« je rekla Kala Chithi s tistim tihim, umirjenim glasom, ki ga je tako dobro poznal in imel rad. Vse njegovo življenje je bil njen glas edini glas razuma.

Dan preden je Jak odšel v Minjikapuram, sta sedela v Smritijini sobi. »Glej to,« je izbruhnil in hotel, naj vidi, kar je videl on. Soba je bila polna vseh mogočih drobnih reči, ki jih je Smriti zbrala v življenju. Razglednic in kamenčkov. Peres in izrezkov iz časopisov. Fotografij in knjig. Ves dan sta ji predvajala glasbo, kakršno je nekoč poslušala. Na eni steni so bile police z njenimi knjigami. Na vseh drugih njene punčke. Punčke iz plastike, biserovine, kosti, gline, kovine, gume, umetnih vlaken z žametnimi copatki … Vse Smritijine punčke, ki so bile zadnja štiri leta shranjene na Nininem podstrešju. Ko jih je Smriti pospravila tja, se je Nina pritoževala: »Rada bi jih podarili otroški bolnišnici, a mi ne dovoli. Le zakaj jih hoče obdržati?«

 

Škatle in škatle punčk od prvega dne do štirinajstega leta in dveh mesecev, ko sta šla Jak in Nina narazen.

Ko je Jak poslal ponje, se je Nini po telefonu zlomil glas: »Kakšna sprevržena zamisel je to, Kitcha? Kaj nameravaš s temi punčkami? S tem ne boš nikomur od nas … olajšal tega … spopadanja s to tragedijo.«

»Tragedijo! Govoriš kot katera tistih plastičnih žensk v televizijskih poročilih!« je vzkipel Jak. »To je najina hčerka. Ne spopadaš in ne pomirjaš se z njo. Smriti je najin otrok!«

Ko je Nina naslednjič spregovorila, je bil njen glas miren. »Kaj pa Shruti? Pomisli, kaj bo to pomenilo za Shruti. Se spomniš, da imaš še enega otroka? Pomisli nanjo, Kitcha, zaboga! Niti vprašal nisi po njej!«

Toda Jak je hotel obdati Smriti z vsem, kar je imela rada v svojem nekoč popolnem svetu. V vsaki punčki je bilo bogastvo spominov. Kdo bi vedel, kaj jo bo potegnilo nazaj? Od brce udrto oko, koder svetlih las, oblekica iz gingama, bel gumijast čeveljček …

 

»To je tako kot v grobnicah kraljev. Vse, kar je imela rada, vse, kar ji je bilo dragoceno – samo da ona ni mrtva. Veš, kaj delava? Živo jo pokopavava.

Poglej vse te punčke.« Njegovi prsti so potovali po vrsti mehkih, okrogloličnih lutk. »Njeni otročički, že pri šestih je imela za vsakega ime. ‘Jaz bom imela polno hišo otrok,’ je govorila in midva z Nino sva se smejala ob misli, da bo najina Smriti postala mama. Si predstavljaš najino Smriti kot mamo, sva se smehljala drug drugemu.

Grozno mi je, ko pomislim, da je Smritijino življenje končano, Kala Chithi. Da ne bo nikoli imela ničesar, kar si je želela … Nina misli, da sem pozabil na Shruti. Da ona zame ne obstaja. Pa me je v resnici strah že pomisliti nanjo. Kako naj spet ljubim? Kako naj se spet odprem vsemu temu?«

Strmel je v tla in oči so mu nekako osteklenele; potem je slišal samega sebe reči: »Bolje bi bilo, če bi umrla.«

Čakal je, da bo Kala Chithi osuplo zajela sapo. In mu rekla, da je bitje brez srca, nenormalen oče. Kdo bi lahko rekel kaj takega za svojega otroka?

Ko tega ni storila, je dvignil oči in zagledal v njenih samo globoko žalost. Nemara čuti enako? se je vprašal. Da kljub vsej tolažbi in spodbudi, ki mu ju hoče in mora nuditi, v resnici ni nikakršnega upanja, da bi si Smriti kdaj opomogla.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

17 − 12 =