Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Rok Vilčnik rokgre: Večja od vseh

Sodobnost / Uncategorized  / Rok Vilčnik rokgre: Večja od vseh

Rok Vilčnik rokgre: Večja od vseh

Večja od vseh

Enoosebna gledališka igra

 

Najstniška leta Pikapolonice Zmagoslave Marjetice Nogavičke,

ki si jo je kot otroško junakinjo zamislila Astrid Lindgren.

 

Igra:

PIKA, NEKOČ NOGAVIČKA

 

/…/

A v tej šoli, ne moreš verjeti, bil je en učitelj, ki je ves čas spraševal stvari, ki nikogar niso zanimale. Na primer, koliko prebivalcev ima Švedska?

Sem rekla, tega pa nihče ne ve.

»Kako, ne ve?« se je začudil učitelj.

»Saj se to število vsak dan spreminja, a ne? Eni se rodijo, drugi umrejo.«

In potem me je vprašal, če sem krščena.

Sem rekla: »Jaz nisem krščena niti cepljena. Pa ti?« sem ga vprašala.

Takrat sem še tikala. No, potem sem nehala, ker me je tale tako nahrulil, češ da nisva ovc skupaj pasla.

Potem pa je itak čisto znorel, ko sem ga vprašala, če je pastir.

In potem smo pisali test. Joj, to je šele ena bedarija – preizkus znanja se tudi imenuje. Znanja? Kakšnega znanja? Niti enkrat se nismo učili o palačinkah!

Rekel je, da same neumnosti sprašujem, ker sem pri računalništvu vprašala, kam gredo vse tiste črke na računalniku, ko jih zbrišem?

Učili smo se na primer tudi o morskih psih.

O tem sem v tisti test napisala: Psi  imajo radi vodo. Nekateri tako zelo, da v njej živijo. To so morski  psi.

Nagnal pa me je takrat, ko sem na veliki zemljevid sveta, obešen na steni, vrisala otok Taka Tuka.

Ja, tako se je končalo moje šolanje. Klavrno. A želela sem se izšolati in Tomažu, ki je takrat že študiral za zdravnika, pokazati, da tudi jaz zmorem kaj normalnega.

Normalnega …? (Se zamisli.)

 

(Si silno zaželi.) Da bi le kroglice pregelk delovale in nikoli ne bi zrasla! Tako se tudi ne bi nikoli rabila zaposliti in nikoli se ne bi zaljubila v Tomaža. Kar bi bilo itak najboljše.

 

Veste, da je v Severnem Azerbajdžanu ljubezen prepovedana? Zaljubijo se lahko samo živali, vetrovi in žarki.

Ampak tam imajo za vse lepo poskrbljeno. Imajo tečaje Kako se ne zaljubiti z diapozitivi in dihalnimi vajami, priznani mednarodni kemiki predavajo o škodljivosti ljubezni in na koncu pridejo še ozdravljeni zaljubljenci povedat svoje izkušnje. Baje je to zadnje najbolj grozljivo. Kaj vse ti ljudje ne povejo. Baje sploh nisi več ti. Saj se ti zdi, ja, da si srečen, a to je le prividno, in ko ti odvzamejo objekt tvoje adoracije, te baje trofi takšna abstinenčna kriza, da bi se najraje ubil.

In to – odvajanje od ljubezni – spada pri njih kar lepo v osnovno zdravstveno zavarovanje. Nič ni treba doplačati.

Če se dva zaljubita, ju kaj hitro preselijo v najbolj oddaljene kraje, navadno jima spremenijo identiteto in jima s plastično kirurgijo spremenijo obraza, tako da se ne spoznata, tudi če se še kdaj srečata. Tam imajo ljudje svoje osebne svetovalce, ki jim svetujejo, kako se morajo obnašati in oblačiti, da ne vzbujajo ljubezni v sodržavljanih.

Ja, veliko manj je kriminala, odkar so prepovedali ljubezen, otroke pa uvažajo.

Ja, v Severnem Azerbajdžanu bi mi bilo veliko lažje.

(Zavzdihne.)

 

Treba je povedati, da sem tisto poletje, ko sem se zaljubila, še bila v vili Čira Čara in sem ravno že na veliko rasla. Ampak takrat se še nisem sekirala, ker sem mislila, da je bolj prehodnega značaja; kot kakšen prehlad, na primer.

Anica je z mamo in njenim prijateljem odpotovala za cel mesec v Ameriko k sorodnikom, Tomaž je moral zaradi zlomljene noge ostati doma. Naj bi se učil za sprejemne za medicino, ampak se ni. Čeprav  je imel nogo v gipsu, sva cele dneve hengala in počela tisoče stvari. Lovil mi je metulje, dolge lase si je pustil in postal je pesnik. Ves čas mi je pel tisto pesem Pegasto dekle. (Malo zapoje.) In jaz sem tako krulila z njim. In mu naložila, da moj način petja na otoku Taka Tuka velja za vrhunsko umetnost in da sem nekoč tam navdušila celo laguno, ko sem imela koncert. Še kiti so prišli poslušat in so s plavutmi tako ploskali, da je nastal cunami.

»Verjamem, ja,« je rekel in se zasmejal, »saj s takimi glasovi se oni sporazumevajo.«

»Daj, no, se pač ne razumeš na visoko umetnost,« sem veselo odvrnila in ga objela preko ramen. On pa mene …

Ni komentarjev
Objavi komentar