Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Goran Potočnik Černe: Psi lajajo, otrok pa odrašča naprej

Sodobnost / Arhiv člankov  / Goran Potočnik Černe: Psi lajajo, otrok pa odrašča naprej

Goran Potočnik Černe: Psi lajajo, otrok pa odrašča naprej

Odraščanje, film Siniše Gačića in Dominika Menceja.
Produkcija: Zuhr film.
V sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, z Zvokarno in Nuframe.
Slovenija, 2017.

Slovensko filmsko krajino je leta 2017 zaznamoval koncept družine. Dokumentarec Družina, »resničnostni film« Roka Bička, ki v vse smeri razteguje to, kar naj bi bila ‘normalna’ družina. Igrani film Družinica Jana Cvitkoviča, ki presprašuje trdnost vezi ‘normalne’ družine v primežu zategujočih socialnih razmer plitke ‘socialne’ države. In Odraščanje Siniše Gačića in Dominika Menceja, ki ‘normalnost’ družine postavlja na tnalo ljudskega glasu, tega deformiranega brata obče ljudske volje. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je samoumevno: Zakaj ravno družina? V čem je kleč te ‘normalne’ reči (ali celo ‘normalnosti’ te reči), da se o njej snema filme?
Če povzamemo učbeniško sociologijo, je družina osnovna celica družbe, temeljni gradnik družbe. A kaj to sploh pomeni, poleg zgolj formalnega razmerja med delom in celoto? Je to razmerje hierarhično, mrežno, kapilarno ali gre zgolj za zlaganje zidakov enega ob in nad drugega? Kaj zidake veže med sabo in kako trdno? Kakšne oblike in velikosti so in iz katerih vse snovi? In podobno. Formula kot taka namreč ničesar ne pove niti o družini niti o družbi. Je pa res, da začne, če jo obračamo in zvijamo, vendarle proizvajati smisel. Če iz nje iztisnemo vsebino – golo matematično razmerje, začne pridobivati barve in vonjave. In vsak od omenjenih filmov razmerje med družbo in družino odene v svoje barve in vonjave, obrača in zvija ga po svoje: glede na to, kako ga umesti v poetiko svojega filma, v kakšen (družbeni) kontekst ga ovije, iz katere perspektive spusti vanj naracijo svojega filma, glede na smoter svojega filma itd.
Poleg tega formalnega razmerja, v katero je družina vpotegnjena, je pomembno tudi samo mesto, topos družine. Družina leži na preseku dveh bivanjskih razsežnosti: družbene (obče) in individualne (posebne). V družini se stikata dva načina posameznikovega bivanja: politično in intimno (zasebno) ali še natančneje, njune meje se v družini zabrisujejo, elementi ene strani prehajajo v elemente druge in obratno. V družini je intimno že tudi politično in politično že tudi intimno. Čeprav je družina pregrada, ki intimnemu zagotavlja prostor varnosti (vsaj pred zunanjim svetom), je prav ta pregrada sama stkana iz niti, ki pritekajo s konopcev različnih mehanizmov podružbljanja individualnega (posebnega). In čeprav je družina pregrada, je hkrati tudi prevodnik individualnega (posebnega) v polje družbenega. Zato vedno, kadar družino opazujemo kot skupek individualnih, sorodstveno povezanih elementov, vidimo v njej sledi družbenega, ki te individualnosti ukrivlja s svojo prisotnostjo. In vsakič, ko družino analiziramo kot družbeni fenomen (kot osnovno celico družbe), na vseh koncih in krajih ven štrlijo posebnosti, ki jih v kontekstu družbenega lahko razumemo le kot patološke sledi intimnega načina bivanja posameznika v političnem okviru skupnosti. To je kvantna fizika družine. Ali če to povemo še s parafrazo Tolstojevega vstopa v Ano Karenino: vse normalne družine so si podobne, vse nenormalne družine pa so nenormalne na poseben, individualnosti poln način. Tendenca, že kar norma družbenega pa je, da poskuša te posebnosti normalizirati, da poskuša posekati dvigajoče se glave individualnosti. Posebnost družbenega ni nič drugega kot nenormirana nenormalnost. In posebnost, s katero se soočamo v dokumentarnem filmu Odraščanje, je istospolno partnerstvo, natančneje istospolno starševstvo.
Film Odraščanje je posnela številčno (tudi za slovenske razmere) skromna ekipa na čelu z režiserjema in snemalcema Sinišo Gačićem in Dominkom Mencejem. (Leta 2014 sta na Festivalu slovenskega filma pobrala večino smetane. Siniša Gačić je za svoj prvi dolgometražni dokumentarec Boj za prejel vesno za najboljši celovečerec, Dominik Mencej pa je s študentskim filmom Prespana pomlad osvojil vesne za najboljši kratki film, režijo in scenarij.) Narativna strategija filma je zastavljena zelo vešče in že od vsega začetka da jasno slutiti, kakšno je njeno sporočilo. Odraščanje za svojo izhodiščno točko vzame družino kot osnovno celico neke skupnosti. Oziroma za svoje izhodišče vzame skupnost, ki družino razume kot svojo osnovno celico, matriko, ki se iz družine preslikava na celotno tastaturo skupnosti. Oziroma za svoje izhodišče vzame skupnost, ki z obrnjeno, pervertirano logiko misli, da sme določati, kaj (‘normalna’) družina je, kaj bi morala biti in katere posebnosti naj ne bi sodile vanjo (da bi matrika res odražala to, kar skupnost pričakuje, da bo odražala – družina skupnost in ne vice versa skupnost družino). Avtorja filma zelo dobro ujameta trenutek (zaporedje trenutkov), ko je določena družina postavljena oziroma vstopi v ta precep alogičnih (zato pa toliko bolj moralističnih, politikantskih in ideoloških) pričakovanj skupnosti, ko najintimnejši del življenja te družine zapusti varne okvire in stopi na poligon podružbljajočih mlinov javnega življenja te skupnosti. Pri tem niti ni pomembno, ali gre bolj za sestop, vdor političnega v intimno, ali bolj za zavestno odločitev nosilcev individualnosti, da vstopijo v javnost, dvignejo glas in z logiko odgovorijo alogiki. Ko se ta ‘komunikacija’ enkrat vzpostavi, se začne odvijati znotraj poenotenega polja, nekakšnega nikogaršnjega ozemlja, kjer intimno ne more več biti zgolj intimno, saj se daje na razpolago političnemu, in politično ni več zgolj politično, saj vase sprejema intimno. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar