Iz bele megle je videti le vrh zvonika in streho gasilskega doma, vse ostalo je potopljeno v mleko. Ko se pobočje začne spuščati, mu vlaga kot mehak mah napolni nosnice. Na njegovi koži se spreminja v drobne kapljice in v njem se vse bolj razraščata občutek mraza in osamljenosti, ki se ju spominja iz otroštva. Potem od nekod pride drug spomin: tople dlani, ki se pritihotapijo pod njegovo obleko in ga objamejo okrog trebuha. Za nekaj časa tako mraz kot osamljenost čudežno izgineta.
*
V resnici ni hotel na pot. V več kot dveh desetletjih si je ustvaril življenje daleč stran od teh krajev temnih gozdov. A ko je odprto pismo ležalo pred njim, si je prvič očital, da ni šel dovolj daleč. Moral bi oditi v Avstralijo, kamor je odšel Samuel, ki se ga je iz neznanega razloga oprijel vzdevek Vrabec, ali pa vsaj v Italijo, kamor je šel Timotej, ki so ga vedno klicali Tej, zadnja leta pa se je v vse redkejših pismih podpisoval kot Teo. Ob misli na tretjega, ki so ga edinega klicali z njegovim pravim imenom, Mihael, si je blazinice prstov premočno pritisnil na veke, tako da je po tem, ko je spet odprl oči, med črkami v pismu mrgolelo črnih pikic.
Besede, da je mati Sabina umrla naravne smrti, mu niso prinesle pomiritve. Pravzaprav je ni videl toliko časa, da je bil prepričan, da je umrla že veliko prej. Pismo je hotel že zavreči, ko mu je pogled obstal na zadnjem delu. Pokopališče v malem kraju, kjer je odraščal, je bilo polno in za Sabino Bordon ni bilo prostora, mu je pisal pošiljatelj. Morali bi prekopati enega izmed grobov, tega pa niso mogli narediti brez obreda. Začudilo ga je, da obred še vedno, po vseh teh letih, sploh izvajajo. List papirja je spravil nazaj v ovojnico in si pripravil torbo za na pot.
*
Vse, kar ve o njej, je, v katerem kraju živi in da jo kličejo Evica – tako je napisal pošiljatelj v pismu. Ne ve, v kateri izmed hiš naj jo išče. Megla na cesti zaduši vsak njegov korak. Medtem ko hodi, roke rahlo privzdigne predse, kot bi lovil ravnotežje. Občutek, ki ga zajame ob nenadnem zvonjenju, je podoben tistemu, ko skoraj zdrsneš v prepad. Za vogalom se izriše senca zvonika, ki ga je videl z vrha, nato še silhuete. Iz megle prihajajo, kot bi stopale iz drugega sveta. Na čelu hodi župnik. Za njim štirje nosijo krsto. Ne preostane mu drugega, kot da jim sledi, pri čemer vso pot premišljuje, ali je katera izmed žensk, ki si okrog telesa tesno ovijajo črne rute, morebiti Evica.
Nametani nagrobniki nepričakovano vznikajo iz beline in vsak njegov korak je bolj negotov. V ustih začuti okus po vlažni zemlji in že hoče oditi ter počakati, da pokop mine, ko se sprevod ustavi. Nad zemljo leži mlečna tišina. Nobene glasbe ni in župnik ne spregovori. Nosači krsto neslišno položijo poleg odprtega groba. Potem se ena izmed žensk zgane, sname si črno ruto in podnjo se zablešči belina. Mlada ženska poklekne na zemljo in si z glave potegne beli robec, tako da se ji po ramenih usujejo zlato rjavi lasje. Na vratu začuti hlad drobnih kapljic in od nekod vznikne podoba njegove lastne dlani, ki iz tistih zlato rjavih las povleče črnega hroščka, še vedno živega, z migetajočimi nožicami. Ženska seže v grob, in ko se spet vzravna, v rokah drži sivo lobanjo z rjavimi zaplatami zemlje. Položi si jo na krilo in on se zdrzne. Nekdo k njej postavi vrč, iz katerega ženska z golo roko zajame vodo in jo polije po lobanji. Curki vode se zlivajo po njenem krilu in s seboj odnašajo zemljo, dokler lobanja ne dobi istega odtenka kot megla. Nato jo nežno zavije v beli robec. Kot otroka ali zadnji hlebec kruha jo drži v naročju, dokler nosači krste ob tihem mrmranju molitve ne spustijo v grob, šele potem jo položi na rakev.
*
Kot najstarejšemu mu je pripadla pravica, da se je nekoč kot otrok udeležil obreda umivanja in zavijanja lobanje. V resnici se ni hotel, a kot najstarejši ni mogel ali smel pokazati strahu. Ne spomni se več, ali mu je to povedala Sabina, a nekako je vedel, da obred služi temu, da zemlja novega mrtvega ne izvrže, in da gre za izkazovanje časti zadnjemu pokopanemu v grobu. Medtem ko je skupaj s Sabino hodil na repu pogrebnega sprevoda, mu je korak hromila misel na mrtve. A namesto obreda se danes jasno spomni tega, kako je med tem, ko so stali okrog prekopanega groba, na pokopališče prišla ona in se med ljudmi zrinila do njega, predvsem pa tega, kako ga je toplota, ki je puhtela iz njenega telesca, čudno pomirila.
Med odraščanjem mu ni bilo nikoli pretežko narediti še njenega dela pri hiši ali ji zvečer, ko je prišel iz delavnice, kjer je opravljal vajeništvo, pomagati pri domači nalogi. Osrečeval ga je nasmeh, ki mu ga je namenila, ko je v njen zvezek pisal rezultate na koncu računov, pri čemer se je trudil natančno posnemati njen rokopis. Raje kot v hiši je čas preživljala na prostem in veliko raje je prepevala kot govorila, saj je tako zakrila svoje jecljanje. Še leta zatem, ko je odšla, se je spominjal melodije, ki si jo je najraje mrmrala, ko je mislila, da je nihče ne posluša. Najbolj jo je privlačilo tisto, kar se je skrivalo pod zemljo: žuželke, mravljišča, drobne, skoraj strohnele ptičje kosti. Ko ni vedel, kje je, je moral le slediti drobnim jamam, skopanim v zemljo.
/…/