Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Cvetka Bevc: Baraba

Sodobnost / Uncategorized  / Cvetka Bevc: Baraba

Cvetka Bevc: Baraba

»Zakoljimo prasca!« sem zavpila.

In tu je bil začetek.

Kajti baraba se ne rodiš. Baraba postaneš. Ne rečem, da ni potrebnega nekaj genskega materiala, vsaj kakšno nagnjenje do ekstremne klepetavosti recimo, a napomembnejše so okoliščine. Kriza. Lakota. Vojna. Ali kombinacija vsega tega. Pravi raj za razcvetanje določenih potencialov.

Zahteve po zakolu si nisem jaz izmislila. Ponovila sem jo za dedkom. Kaj pa naj reče drugega dvanajstletni otrok, ki na začetku vojne skupaj z drugimi člani družine že tri dni jé juho iz prekuhanega lubja in zemlje z dodatki posušene trave. Moja sestra Mija me je ozmerjala z barabo, ja, točno ta izraz je uporabila, meni pa je ob tem kar kri zaplala po žilah. To! Baraba! In sploh sem mislila samo na to, kako bo blagodejni občutek polnega želodca s toploto napolnil telo. Pa četudi bo za to zaslužen Mijin pujsi Manci.

Tu je treba povedati, da je bil pujsi tako rekoč družinski član. Če smem pripomniti – to je bilo veliko pred tem, preden so si ga kakšne filmske zvezde omislile kot hišnega ljubljenčka. Pa saj so to zelo čiste živali. In skrajno krivično je, da se ljudje vsepovprek zmerjajo s prasci. Naš pujsi bi to resnično postal, če bi seveda dočakal primerno starost.

Pravzaprav ga je že ob rojstvu posvojila moja sestra. Bil je slaboten, primeren za odpis, a ga je rešila, ga hranila po steklenički, kot dojenček je spal v njeni postelji, pozneje pa zraven nje. Vodila ga je na sprehode, se pretepala z vaško otročadjo, kadar se je kdo hotel norčevati iz tega. Pozneje je ob obiskih enih in drugih vojakov, ki so stikali za živežem, skupaj z Mancijem čepela na podstrešju in mu v gobček tlačila cunjo, namočeno v žganje. Če pri dojenčkih pomaga, da utihnejo, zakaj pri pujsiju ne bi. Kruljenje je bilo zadušeno, vojaki so odšli in Manci je obhode vojske srečno preživel, naše lakote pa ne.

Natančno sem opazovala dedka, ko  mu je odrl kožo, kot da bi vedela, da mi bo to nekoč še prav prišlo. Kakšne dobrote so nastale iz Mancija. Še najboljše je bilo nekaj, kar je bilo podobno golažu, saj je mama v lonec poleg kosov mesa nasekljala še čebulo, ki sem jo morala izmakniti s sosedovega vrta.

Ko smo hlastno použivali nesrečneža, so jokali vsi razen mene. Mama je zmajala z glavo, ker nisem pokazala znakov solza niti takrat, ko smo na vrtu pokopali njegove trikrat prekuhane kosti. Prepevala sem mu pesmico o angelcih in potem novico o pokopu raznosila po okolici. Moja klepetavost je bila takrat že legendarna. Prinesla mi je celo status božjega otroka, kot da sem malo čez les, a to je daleč od resnice, kot boste spoznali. Barabe smo samo na moč iznajdljive. Če je treba, vključimo tudi naš govorni aparat. Še najmanjše zlo. Kadar smo otroci, se znajo s tem okoristiti tudi odrasli. Vsaj moja mama in dedek sta se.  Očeta je odnesla bela garda, a zagotovo bi tudi on izrekel kako pohvalno na ta račun. Kje sem že ostala? Oh, včasih me odnese v kakšna razglabljanja in potem izgubim nit pripovedi. Aha, že vem.

Naša hiša je stala na vrhu hriba. S krasnim razgledom daleč naokoli. Nemški vojaki so prav zato v njej hoteli narediti opazovalnico. Nekaj vojakov naj bi noč in dan strmelo skozi okno moje sobe in čakalo na sovražnika.

»Bolje, da tega ne naredite. Moja hčerka se rada potepa naokoli. Ne samo, da se potepa, tudi strašna klepetulja je. Lahko jo ubijete, pa bo še iz groba sipala naokoli novico, da je naša hiša zastražena. Veste, ona je božji otrok,« je mama razložila tipu, ki so ga vojaki privlekli s sabo za prevajalca. »Ein gotes Kind,« je zaskrbljeno ponovil nemški oficir.  Pa so se spokali iz hiše, kot da jo bo vsak hip sam hudič pognal v zrak.

Čez nekaj tednov je bila vas osvobojena, zdaj so si hoteli partizani narediti opazovalnico. Mama je ponovila zgodbo. Partizanski oficir jo je najprej nahrulil, z božji imenom je prepovedano opletati, jo je podučil in se skupaj z mano zaprl v sobo. Začel je preverjati, ali se v meni skriva kakšna čudežna moč napovedovanja prihodnosti, božji otroci naj bi to vendar obvladali. Obračala sem oči navzgor, kot sem videla sosedo Ančko, kadar je vedeževala ali pa se samo pretvarjala, da obvlada posel. Mojega oficirja je zanimalo, ali se bo bolničarka Neža vnela za njega. Majala sem se naprej in nazaj, molela jezik iz ust, se nenadoma ustavila in mu napovedala srečno prihodnost in pet otrok. Fantje so odbrzeli kot za stavo, oficir se je spomnil, da morajo zaščiti skrito bolnišnico in bolničarko Nežo. V našo hišo se je spet naselil mir, kolikor je pač v vojnem času to mogoče. Takrat sem si zapomnila, da se barabam v božjem naročju dobro piše.

Po vojni je bila druga pesem. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

16 + 6 =