/…/
Urh: Z domišljeno vizualno podobo ste doslej opremili okoli 300 revijalnih in več kot 50 knjižnih objav, med katerimi najdemo slikanice, poljudne knjige, učbenike, delovne zvezke. Kakšne zapise najraje prevajate v govorico podob? Kaj vas najbolj navdihuje in s kakšnim likovnim jezikom to najraje izražate v svojih delih?
Peklar: Ja, res sem ilustrirala zelo raznoliko gradivo, tudi zelo rada, saj sem preko tega prišla v stik z ogromno temami, od zgodovine in arheologije do fizike ali biologije. In po naravi sem zelo radoveden človek. Vendar je moja ljubezen slikanica. Če sem bolj natančna, je to avtorska slikanica, preko te oblike se lahko najbolj celovito izrazim. Sicer pa imam rada poetične, pa rahlo nadrealistične zgodbe in motive, tudi nonsens. Včasih humor in absurd. Izražam se skozi močne oblike in ploskve, ki nosijo vsaka svojo strukturo, teksturo, ki vodijo dialog preko kontrastov. Rada sem zelo telesno vpeta v ustvarjanje, zato me privlači tudi gestualnost, poteza, črta.
Urh: Ali in kako se vaš ustvarjalni postopek razlikuje glede na to, kakšno vsebino upodabljate? Če morate na primer likovno opremiti stvarno učbeniško vsebino ali leposlovno delo?
Peklar: Seveda se razlikuje: v primeru učbeniškega gradiva je treba več časa nameniti temeljiti raziskavi teme. Raziskovalni del je torej pri edukativnih vsebinah daljši. Zelo pomembno je, da natančno preverimo referenčno gradivo, ker se velikokrat zgodi, da se določene napake ali dezinfomacije ponavljajo iz knjige v knjigo, saj ljudje gradiva ne preverijo. To so mi zdi pri učbeniških vsebinah zelo pomembno – informacija mora biti točna in preverjena.
Urh: Ilustracije morajo torej v teh primerih absolutno poudarjati spoznavno funkcijo?
Peklar: Tudi vizualna informacija mora biti prava. Do napak, kot povsod drugod, tudi tu lahko pride in včasih opaziš, kdo je vzel katero referenčno gradivo, ker se ista napaka ponavlja.
Urh: Doslej ste upodobili zelo različne zgodbe – od klasičnih pravljic bratov Grimm, prek Prešernove Turjaške Rozamunde do sodobnih avtorjev in avtoric, kot so Bina Štampe Žmavc, Svetlana Makarovič, Cvetka Bevc in Majda Koren. Podali pa ste se tudi na povsem lastno avtorsko pot z že omenjenim Ferdom, še prej pa leta 2005 s Fantom z rdečo kapico in leta 2006 z Varuhom. Ob avtorskih projektih je ustvarjalna svoboda večja, hkrati pa so verjetno večji tudi izzivi. Ali pa je ravno obratno in je lažje upodabljati lastne zgodbe?
Peklar: Predvsem je drugače. Zagotovo je nekakšen privilegij, kadar je ista oseba avtor vsebine, ilustracij in nemara celo oblikovanja. Želim si več takšnih knjig, ne bi pa ravno rekla, da je v drugih primerih manj svobode ali da jo je tukaj več, zlasti je, kot rečeno, drugačen način dela.
Urh: Verjetno predvsem v tem, da tukaj lahko v celoti sledite lastnim idejam …
Peklar: Ja, predvsem to, seveda. Moj postopek je na začetku precej intuitiven, zato se v procesu lahko tudi zelo spreminja.
Urh: Nagrado za izvirno slovensko slikanico ste prvič prejeli že leta 2006 za pravkar omenjenega Fanta z rdečo kapico. Oblikovno zanimivo in izvirno delo prikazuje motiv vaške situle. Od kod ideja, da upodobite ta za naše kraje značilen zgodovinski artefakt, ki je hkrati pomemben element slovenske kulturne dediščine? So najprej nastale ilustracije in nato besedilo ali obratno?
Peklar: Idejo sem dobila, ko sem sodelovala pri razstavno-muzejskem projektu Praznik situl, namenjenemu predstavitvi situlske umetnosti. Med pregledovanjem gradiva, v katerega sem imela kot sodelujoča vpogled, sem zagledala pasno spono, ki jo hrani mestni muzej v Ljubljani – spono z motivom lovca in jelena –, in ob tem se mi je utrnila ideja. Situla se mi zdi zanimiv artefakt, saj ima, kot vemo, frizni oziroma sekvenčni način pripovedi, zato tudi Fant z rdečo kapico ni vezan, ampak se odpre, kot leporello. Z obliko knjige sem želela ponazoriti način, kako na situli teče podoba. Besedilo ni nastalo prej; kadar sem avtorica obojega, besedila in ilustracij, ta proces poteka sočasno, včasih se mi utrnejo ideje za besedilo, spet drugič prizore vizualiziram in potem to apliciram na vsebino. Gre za nekakšen ping pong med sliko in podobo, vsaj pri meni.
Urh: Ko imate enkrat pred seboj zgodbo, ki ste jo analizirali, preučili, in prazen list papirja, kako sploh začnete? Kako celovita mora biti ideja, preden narišete prve poteze?
Peklar: Na začetku celotno zgodbo prepustim intuitivnemu toku, naknadno pa analiziram besedilno plat in likovno podobo. Takrat potem urejam in pregledujem, ali je treba kje kaj dodati, odvzeti, ali so stvari logične. Z analizo skratka retrogradno pristopim k tistemu, kar sem ustvarila intuitivno. Celoten postopek je kar dolgotrajen, predvsem analitični del. Ideje pa so včasih lahko zelo fragmentarne in potem počivajo, dokler se nekako ne razpletejo.
/…/