Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Štefan Vevar: O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa med originalom in prevodom

Sodobnost / Uncategorized  / Štefan Vevar: O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa med originalom in prevodom

Štefan Vevar: O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa med originalom in prevodom

Štefan Vevar

 

O veliki avanturi Lutza Seilerja – s  potepa med originalom in prevodom

***

 

Poseben prevodni problem je fragmentarni svet, ki ga izrisuje razdrobljena, ranjena zavest. Skiciran beg glavnega junaka Edgarja Bendlerja, beg iz vajenega življenja, s pretanjenimi, silovitimi potezami, izris detajlov, prepričljivih, a luknjičavih, da si kot prevajalec in bralec sredi stanj in prizorov, ki  jim še nekaj manjka do tega, da bi jih lahko v celoti razumel; peresu ni mar, koliko bralec razume, hoče samo natančno izrisovati avtentične detajle, iz katerih bo pozneje, zelo počasi, zrasla celota. Ampak kakšna celota! Prav to nerazumevanje je temelj romaneskne logike pripovednega tkiva. Tudi glavni junak ne razume vsega, svet doživlja skozi opno travmatizirane notranjosti, nekako v hipnozi, zato se odziva, pripoveduje, čustvuje tako, kakor se usedline zunanjega in notranjega sveta nabirajo v njegovi zavesti. In skozi to avtentično meglo tudi prevajalec kot bralec vpija nenavadno zgodbo, v kateri si mora nekatera dejstva pojasnjevati in razčiščevati za nazaj. Tako vse do konca romana, ki se tako tudi začenja, originalno, z navdihnjeno metaforiko in elegičnimi lirizmi in metaforično močjo. Tega se med prevodom zavedaš, ali bolje, to občutiš, ampak vse skupaj je samo dobra podlaga. In poznaš tudi načelne odgovore, kako zavihteti pero: prevesti tako, kakor se to pove v slovenski literarni tradiciji; ohraniti ornamentalna znamenja literarnega sociolekta; obrzdati prazni tok besed in ustvariti vzorno ekonomijo sloga, ustvariti enakomeren, nevsiljiv ritem, ne zapadati v konvencionalizme, temveč gojiti originalni zamah, ne pozabiti na raven osebne note, v slovenščini močneje zastopane kot v nemškem originalu; verbalizirati in razvezovati toge samostalniške strukture; ohraniti ekspesivnost, nazornost in doživetost izvirnika, uporabljati latentne strukture, to je besede in besedne zveze, ki jih original ne nagovarja neposredno, so pa neredko najboljši možni ustrezki in tako naprej … A tudi vse to je le nova koristna podlaga, ki pa ti še ne pomaga pri ničemer konkretnem, pri nobeni prevodni rešitvi. Te moraš nekako zajemati iz svoje kompleksne ustvarjalne zavesti.

 

***

 

Pripovedovalec in ob Kruzu glavni junak v romanu je Ed Bendler, mali mož z velikim srcem, čutom za skupnost, z empatijo in samokritično zavestjo. Četudi mu morda manjka kakšna črta možatosti, fant deluje malodane katarzično ob vseh »možatih« literarnih junakih, prepolnih sebe, svoje potrebe po samouresničevanju za vsako ceno in ekshibicionizma. Vse otroštvo dolgo bojevanje s slabimi materiali, zastarano substanco, boj nerganja in preklinjanja  in vendar čas popolne nedolžnosti. Nikoli ne bi bil Ed v teh ranih časih prišel na misel, da ni on sam tisto slabo, da ni v njem tisto nezadostno. Le kdo drug naj bi bil sicer kriv za vso nesrečo? Tako razmišlja o sebi in kot tak je antipod tipičnemu narcisoidnemu junaku sodobne literature.

Ko zbeži iz svoje vsakdanjosti v mestu Halleju, se mu, spečemu na železniški postaji, približa klošar. Moški je bil starec, usta pa je imel našobljena, kakor da bi hotel zažvižgati – ali kakor da je ravno koga poljubil. Ed se je sunkovito odmaknil, poljuba željni pa je dvignil roke. Opazim, da je Seiler tu uporabi besedo poljubovalec (der Küsser), besedo, ki se mi je v sloveščini očitno zdela malce umetna, zato prevedem svobodneje: poljuba željni. Ko ga pozneje legitimira policija in vpraša, kam je namenjen, reče »na počitnice, počitnice,« in v nekaj stavkih, ki sledijo, v romanu prvič izvemo malce več o vsem, prvič naletimo tudi na njegovo G., nesrečno dekle, ki ga je povozil tramvaj: Očitno je ta edina beseda zadoščala; v njej je bilo vse, kar je bilo o njem treba vedeti. Vse o njegovi slabosti in zlaganosti. Vse o G., njegovem strahu in njegovi nesreči, vse o njegovih dvajsetih okornih pesmih iz trinajstih poskusov v sto letih in vse o dejanskih razlogih za njegovo potovanje, kakor ni tega Ed doslej niti sam do kraja razumel. 

Ed se po tej nesreči vrže v študij in pri tem kot v nekakšni hipnozi izključi zunanji svet in samega sebe. Izvrstno mu uspe potlačiti bolečino. Temeljito študira nemškega pesnika Georga Trakla. Vseeno nanj silovito pristiska in vseskozi preži strašna bližnja preteklost. V knjižnici se mora včasih visoko povzpeti po lestvi, da pride do želene literature. In tu naletimo na  dve malce nejasni namigovanji o Edovih načrtih, da bi opravil z življenjem. Če je ta opis v prvem odlomku še zelo zastrt, je drugi že jasnejši. Ed se je kdaj pa kdaj (vse pogosteje) vzpel na lestev, da bi tisto začutil. Temu je pravil snov pilotov. Najprej šklepetavo udarjanje kavljev. Potem omamljajoči tokovi, groza, ki mu je šla do kosti, v ledja – napetost je popustila. Zaprl je oči in globoko zadihal. Bil je pilot v svoji kapsuli, visel je v zraku, na svileni nitki.

            Kaj je tisto, kar naj bi začutil, se tu hkrati vprašata bralec in prevajalec. Avtor to v nadaljevanju nakaže, a samo nakaže, pomembnejša je zanj avtentična naracija skozi priprte oči glavnega junaka, kakor da bi bralcu servilno, »na krožniku«, postregel s sporočilom. Na tem mestu sem se, spominjam se, znašel v skušnjavi, da bi naredil tisto, pred čimer teorija literarnega prevajanja svari: povedal kanec več, kot je povedal avtor, izrekel zgolj nakazano in s tem olajšal razumevanje bralcu nove, slovenske ciljne kulture. Hotel sem z nakazujočim abstraktnim pojmom nadomestiti tisto, kar naj bi junak začutil, povedati kanec več in tudi estetsko izboljšati poved. Ne nazadnje tava bralec prevoda, ki ne pozna literarnega miljeja, iz katerega je zrasel original, po gostejši temi kot bralec izvirnika in so drobne intervencije te vrste po svoje upravičene. Ampak ne! Ne le da se nisem spomnil dobre alternativne možnosti, tudi z vidika romaneskne celote se, kakor bomo videli pozneje, pokaže, da je zamolčano nakazovanje tu kar na mestu. Zato sem namero opustil in ostal v kolesnicah originala. 

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

2 + 3 =