Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Miroslav Slana Miros s Francijem Justom

Sodobnost / Uncategorized  / Miroslav Slana Miros s Francijem Justom

Miroslav Slana Miros s Francijem Justom

Miros: S Ferijem Lainščkom sta očeta in zdaj grobarja založbe Franc-Franc. Kako je bila ta založba usmerjena?

 

Just: Ko je Pomurska založba še delovala in vlekla založniški voz v Pomurju, je bil Franc-Francov program naravnan v kulturno promocijo, literarne prireditve in alternativno izdajanje knjig, ki bi v velikih založniških sistemih težje izšle. Ko pa je na začetku tega tisočletja knjižni program Pomurske založbe dokončno usahnil, je bilo treba pokriti čim večji založniški spekter in tako smo založniški program precej razširili. Na kratko povedano: na področju leposlovja in humanistike smo z glavnima zbirkama Križpotja in Misel o slovenski besedi sooblikovali podobo sodobne slovenske kulture, načrtno smo spodbujali raznovrstne strokovne obravnave slovenskega panonskega prostora in domoznansko raziskovanje, ki smo jim odprli knjižno zbirko Podobe Panonije, z zbirko Med Rabo in Muro smo gradili duhovni most med Porabjem in matično domovino, z zbirko Mostovi na meji pa smo slovenskemu večinskemu narodu posredovali literarno ustvarjalnost madžarske manjšine v Sloveniji. Tudi mladinsko leposlovje ni umanjkalo, v zbirkah Cicibanija in Mega je izšlo nekaj imenitnih del. Zbirka Novi obrazi je bila rezervirana za izdajo knjižnih prvencev, kar 16 jih je izšlo v njej in večina avtorjev je bila iz pomurskega prostora. Izdajali smo tudi poljudno in priročniško literaturo, katere nosilna zbirka je bila Vse o. Neknjižna produkcija je bila sicer postranska, kljub temu pa se je nabralo nekaj nosilcev zvoka, zloženk, literarno-grafičnih map ipd. Pač pa ni bil postranski prireditveni program: veliko energije smo s Ferijem in sodelavci založbe vložili v promocijo slovenske literature, tako da uspeh ni izostal. Poleg srečanja Viadukt Mura-Mirna, s katerim smo nekaj let povezovali pisatelje iz Prekmurja in Istre, sta zaživela še nacionalna literarna festivala Oko besede, srečanje slovenskih mladinskih pisateljev, in Dialekta, festival slovenske narečne književnosti. Če se še malo potrkam po prsih: »naši« avtorji so bili večkrat nominirani za različne slovenske nagrade, dva sta jih tudi prejela, Feri Lainšček večernico in Marjana Moškrič desetnico. Skratka, v 24 letih delovanja smo izdali natančno 191 knjig in 44 enot t. i. neknjižnega gradiva. Kot avtorji knjig, spremnih besed, recenzij, ilustratorji, knjižni oblikovalci so z založbo sodelovali ustvarjalci iz vse Slovenije in slovenskega zamejstva, 270 se jih je nabralo.

 

Miros: Neverjetno, v času, ko imajo naši politiki polna usta kulture, ste pokopali edino založbo na skrajnem koncu Slovenije. Menda je lahko izšla samo prva knjiga iz vaše trilogije, nato je zagodel nekakšen atomski škof Hren?

 

Just: Za založbo so novodobni škof Hren postale razmere na slovenskem knjižnem trgu ter v nacionalni in lokalni kulturni politiki, ki so se po gospodarski krizi občutno poslabšale. Niti kulturni zanos in delovanje na etični pogon nista več zadoščala za ohranitev izrazito nekomercialnega knjižnega programa, ki je bil odvisen od subvencij. Te so se namreč radikalno zmanjšale, v gospodarsko skrahirani pomurski regiji pa smo lahko napaberkovali le sponzorske drobtinice. Sistematična podpora lokalnih skupnosti je bila iluzija, prodaja knjig pa se je v tistem času v vseh slovenskih založbah opazno zmanjšala. Založniški program smo bili prisiljeni ukiniti in v kulturnem smislu drži vaša prispodoba, da smo založbo pokopali. Če pa pogledam na to z gospodarskega zornega kota, lahko uporabim drugo prispodobo: preprečili smo brodolom in ladjo pravočasno zapeljali v pristanišče, kjer so jo novi morjeplovci preuredili za prevoz drugačnih tovorov. V ekonomskem smislu smo zgodbo zaključili s poravnanimi obveznostmi do vseh deležnikov. V luči nepreštevnih slovenskih stečajnih zgodb se mi zdi to nujno poudariti. Če pa se še malo vrnem k vaši prispodobi o pokopu: razen dveh zapisov, ki sta se spraševala o duhovnih posledicah zaprtja založbe, je dogodek pospremilo nekaj osmrtnic v slogu »Založba F-F ukinila založniški program«, »Soboška založba F-F zaprla vrata« ipd. Pogrebcev je bilo malo, poleg sorodstva še nekaj žalujočih ostalih. Razen redkim posameznikom zaprtje založbe nikomur v pokrajini ni bilo mar.

            /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar

1 × 1 =