Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost (Alenka Urh)

Sodobnost / Uncategorized  / Vinko Möderndorfer: Druga preteklost (Alenka Urh)

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost (Alenka Urh)

Alenka Urh

 

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost.

Novo Mesto: Založba Goga, 2017; spremna beseda Aljoša Harlamov.

 

Roman Druga preteklost Vinka Möderndorferja je monumetalna prozna freska epskih razsežnosti, je gibanje živega izobilja podob, obrazov in dogodkov, ki kot izraz velike ustvarjalne moči v nekem trenutku ustavi čas in upodobi veličastno panoramo življenja. Primerjava s fresko (ki sicer ni posebej izvirna, saj nanjo namigne tako avtor kot tudi pisec spremne besede) ni naključna in prikladna le zaradi presežnih dimenzij dela – ko se bralec loti knjige takšnega obsega, je občutek vsekakor svečan –, ali le zaradi upovedanega sveta v vsej njegovi veličini in majhnosti, pač pa meri tudi in predvsem na tehniko slikanja al fresco, na sveže. Slovenska polpretekla zgodovina, se pravi druga svetovna vojna ter obdobje po njej, je namreč v družbeni in (še toliko bolj) politični zavesti naroda še vedno sveža tema, spor okoli sprave je aktualnost, ki preži iz ozadja in vsake toliko časa izbruhne na plan. 

Seveda pa se Möderndorferjev primarni namen v romanu ne kaže kot nevtralizacija politikantske neprevidnosti niti kot poskus popravljanja, revidiranja zgodovine ali izravnavanja krivde te ali one strani slovenske povojne družbe, temveč mu gre predvsem za podajanje zgodbe, zgodbe o ljubezni, hrepenenju in trpljenju, o ljudeh, ki s svojimi bolj ali manj pomembnimi življenji poganjajo (krogo)tok zgodovine.

Druga preteklost je velika zgodba v dobesednem pomenu, se pravi ne v smislu legitimacijskega potenciala, ki bi se napajal pri tej ali oni ideologiji, pač pa v smislu obsežnega romanesknega konglomerata, sestavljenega iz raznolikega drobirja malih, intimnih zgodb. Te se v romanu razvijajo v dveh neenakomerno izmenjujočih in dopolnjujočih se narativnih plasteh – ena plast tke tretjeosebno pripoved preteklega časa od začetka tridesetih pa vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko druga iz sedanjega, prvoosebnega pripovednega gledišča premišljuje proces njenega snovanja. Dvoplastno prepletanje pripovednih niti preči trodelna struktura romana, pri čemer se prvi del sprehodi skozi razburkano desetletje pred nemško okupacijo leta enainštirideset, drugi del s hitrejšimi obrati in napetim dogajanjem opiše razdejanje vojne, tretji, spet nekoliko zložnejši del, pa zasleduje njene posledice vse do današnjih dni.

V ozadje osnovnega dogajanja je med številne druge tematske in motivne elemente vpletena aristotelsko uglašena napetost med zgodovinopisjem in poezijo, med mimetičnimi, poustvarjalskimi ambicijami na eni strani in ustvarjalskimi vzgibi na drugi. Zgodovina je kot zgodba nekega časa, ki se jo da, kot vsako drugo, izmisliti v vsej njeni resničnosti – razmišlja Möderndorfer v tisti plasti romana, ki reflektira in komentira nastajanje pripovedi. In pri tem pisatelj, ki se nameni pisati o minulem, ni v dosti drugačnem položaju kot historiograf, če pomislimo, da je vsak pogled nazaj vendarle neločljivo zvezan z zdajšnjostjo opazovalca in kot takšen postane predmet njegove subjektivne interpretacije. Če se umetniška konstrukcija in zgodovinska rekonstrukcija razraščata iz iste osnove, nihče ne poseduje neizpodbitne avtoritete nad zgodovinsko resnico, ki »je tako ali tako neulovljiva«. V tem pogledu si Druga preteklost neprikrito, a hkrati nevsiljivo prizadeva za spravo, ki je v tem, »da si nihče ne lasti pravice do absolutne resnice, da si nihče ne lasti pravice, da bi nekomu nekaj odpustil … Če verjameš v življenje, se sprava zgodi sama od sebe.« Pri tem se Möderndorfer kar se da spretno izmika pastem moraliziranja in pristranskega podajanja zgodbe; glas posodi mnogoštevilnim posameznikom, ki vsak po svoje  osvetlijo kompleksne družbene in medosebne vezi. Pripoved se odvija v izmišljenem podeželskem kraju Dolina, v kateri so razmerja moči in lastnine porazdeljena v prid nemški manjšini in premožnim nemškutarjem, kar med revnejšim slovenskim prebivalstvom povzroča naraščajoče nezadovoljstvo. Tako se že na lokalni ravni jasno pokažejo nasprotja,  ki v spremstvu vse bolj globalno prisotnih in nezdružljivih idejnih podlag postopoma, a neizbežno tlakujejo pot v katastrofo svetovnih razsežnosti. Razredne razlike z vsem, kar potegnejo s seboj, Möderndorfer spretno pokaže tudi na povsem intimni, erotični ravni: družbene in politične razmere na nepredvidljive načine spletajo in prepletajo prijateljske, ljubezenske in sorodstvene vezi. V tem pogledu je pomenljiva poroka med Marijo, hčerjo nemškega veleposestnika in lastnika žage Ota Von Eichheina in županovim sinom Mihaelom Novakom, kakor tudi dejstvo, da je predhodna erotična zveza med Marijo in mladim levičarjem Mirkom Bregarjem ostala velika razredna skrivnost, ki bi lahko – kakšna mojstrska ironija! – zakoncema Novak takoj po vojni rešila življenje, če ne bi splet okoliščin zahteval drugače. 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

twenty − 14 =