Zbudila sem se, ne da bi premaknila en sam prst. Odprla sem oči in prisluškovala. Šogun je še spal. Le komaj opazno dviganje in spuščanje prsnega koša je pričalo o tem, da je živ, njegovo dihanje ni vzbudilo niti šuma.
V sobi je bilo malo predmetov. Poleg futona je na tleh počivala nizka talna svetilka iz bambusa in riževega papirja, še nekoliko bliže steni pa je bila razprostrta polprosojna pregrada, za katero sem se lahko preoblekla. V ozki stenski niši, kjer mi je šogun dovolil postaviti rožo, je stalo eno samo steblo orhideje. Sprva sem si želela posaditi majcen bonsai, ker me je spominjal na mamo, vendar je šogun odvrnil, da je drevesce preveč umazano za spalne prostore. Še zdaj se spomnim klofute, ki mi jo je odmeril takrat, da bi me kaznoval za nespametnost.
Vijoličasto moder somrak, ki je pritekal skozi veliko drsno steno, je naglo bledel in se spreminjal v belino dneva. Previdno sem vstala. Brez glasu sem se odela v kimono in se odpravila v malo stransko sobo, kjer sem šogunu pripravljala jutranji čaj. Tiho sem zastrla sobico z okvirjem preprostih drsečih vrat in pokleknila pred čajno mizico. Sobica je bila zelo majhna. Le uborno okence, ki je skozi debel povoščen papir prepuščalo senčnato igro oblakov in sonca, me je opominjalo, da svet zunaj ni povsem izginil in da na njem nisem sama.
Za čaj si vzamem čas. Vrelo, pridušeno sikajočo vodo nadvse pazljivo zlijem v čajnik, počakam, nato jo iz čajnika prelijem v skodelo za ohlajanje. Ko se voda počasi hladi, si na usta nanesem rdečilo. Šogunu sem všeč z rdečimi ustnicami. Vsakič, ko sem se ličila, sem se spomnila na mamo in na to, kako je bila lepa. Ob spominu, kako se je vsako jutro ličila pred ogledalom, sem morala paziti, da ne bi jokala in si razmazala rdečila. Zajokala sem. Da mi solze ne bi kanile na kimono, sem jih brisala s prsti in jih oblizovala, da jih šogun ne bi opazil in me kaznoval. Šogun je preziral solze.
Ko sem prinesla čaj v šogunovo sobo, me je že čakal sedeč na sredini prostora. S koleni, spodvitimi pod trup, in z vzravnanim hrbtom je spominjal na kip v kimonu.
»Vaš čaj, san.« Priklonila sem se mu in mu podala čašo iz temnega lesa.
Šogun je čašo v rokah trikrat obrnil in nato miže napravil prvi požirek. Minilo je nekaj grozljivih trenutkov, ko nisem bila prepričana, ali mu je čaj všeč ali ne, nato pa je bil moj trud nagrajen s tihim izdihom nadzorovanega ugodja, ki mi ga je naklonil, kadar sem čaj dobro pripravila.
Negibno sem ga opazovala, ko je užival v pijači, in čakala. Šogun je dvignil čašo z obema rokama in si zlil še zadnje, najkvalitetnejše kapljice po grlu. Nato jo je odložil predse.
»Si jokala?«
Njegove oči sta kot dva okrutna ledena okruška vrtala naravnost vame. Spodnja ustnica mi je zadrgetala, ko sem poskušala spregovoriti. Vedela sem, da me bo kaznoval, če priznam, a je bilo bolje povedati resnico. Šogun je vedno vedel.
»Da, san.«
Zaprla sem oči, pričakujoč klofuto. Ki je ni bilo. V strahu sem odprla oči v pričakovanju, da je šel po šibo, vendar tega ni storil. Njegove oči so se zožile na besne sive reže, udarca pa ni bilo od nikoder.
»Pospravi. Lahko greš.«
Nato je vstal in odšel. Preostali del dneva sem bila kot duh. Tavala sem po palači in njenih mnogih nadstropjih, se umikala samurajem in se priklanjala in bila nevidna za vse in vsakogar. A le do večera, ko sem se morala znova zglasiti v šogunovih prostorih in pred spanjem opraviti svoje dolžnosti.
Danes sem se odpravila na vrt, ki je obkrožal palačo. Bil je čudovit in dvignjen in poln cvetočih češenj, ki jih je kot svilo kodral mehki veter. Cvetovi so v vrtinčastih zavesah snežili na tla in jih popolnoma prekrili, tu in tam, ko je potegnil veter, pa so se vzdignili kot mogočno rožnato morje. Sedla sem na klopico pod mojo najljubšo češnjo, saj se mi je zdelo, da lahko od tam vidim ves svet. Z bližnje veje se je odtaknil cvet in se ujel v moje lase – prijela sem ga v roko, malo okroglo nežno ladjico, še lesketavo od rose, in ga pred vetrom skrila v naročju.
Pod mano se je širilo šogunovo mesto. Tam so se dvigali templji z rdečimi strehami in vrati, gosto obraščeni z nasadi bambusa in mnogoteri kot vojščaki. Do njih so bile speljane zavite potke, ki so spominjale na gorske prehode, okrašene s kamni in zelenim mahom. Na njih ni bilo videti niti ene cvetlice, ki bi lahko izmaknila pozornost in premotila spokojnost na poti do posvečenih prostorov. Vrtovi so v objemu javorjev in brez varovali izbrano razpostavljeno skalovje, slapiče in ribnike z umetelnimi mostiči in brvmi ter preproste paviljone, ki so bili po mestu posejani naključno kot snop vrženih semen. Med vsemi najštevilčnejše pa so bile zagotovo čokate, v nebo dvigajoče se lesene pagode. S svojimi sorazmerno ožajočimi se nadstropji in umetelnimi strešnimi zavihki so mestne vrhove povezale v lahno valujočo kupolo, ki se je v daljavi blago zlivala z ozadno pokrajino hribov, gozdov in gora.
Kot vsak dan sem najprej opazovala češnjeve cvetove in pogrešala družino. Očeta, mamo, malo sestrico. Jih bom še kdaj uzrla? Da bi ustavila jok, ki mi je silil na lica, sem si kotičke oči otrla z globokim rokavom kimona. /…/