Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Andrej Pleterski z Branetom Mozetičem

Sodobnost / Uncategorized  / Andrej Pleterski z Branetom Mozetičem

Andrej Pleterski z Branetom Mozetičem

Pleterski: V vašem primeru bi bilo najbrž licemerno, če bi se pogovor omejeval na znotrajliterarne zadeve. Tako ali drugače precej posežemo v vašo biografijo, intimno in družbeno plat, ki obe prežemata tudi vašo poezijo in prozo.

 

Mozetič: Življenje in delo se težko ločujeta od mojega pisanja. Hkrati to, kar je zapisano, nikoli ni odraz realnosti, to je literatura, to so besede. Večina pisanja vsekakor izhaja iz mene, moje okolice in življenja, lahko bi rekli, da je avtobiografsko. Tudi moja proza, ker je poetična, brez klasične fabule z junaki – vedno gre za prvoosebno pripoved –, daje videz avtobiografskosti, včasih samo videz. Osebe, ki se pojavljajo v poeziji ali prozi res nastajajo iz realnih oseb, včasih je ena oseba sestavljena iz dveh ali treh, včasih ne, včasih se ena pojavlja ves čas, tudi več desetletij.

 

Pleterski: Vedno znova zatrjujete, da nimate pretirano razvite domišljije, kljub temu pa niste odstopili od pisanja daljših proznih besedil, vaše zadnje za odrasle je kratki roman. Kaj vas potem vleče k pisanju del, ki zahtevajo razvijanje epske razsežnosti?

 

Mozetič: Vsake toliko let najbrž začutim potrebo, da se malo razpišem. Pesmi zadnjih petnajstih let so vse nekakšne kratke kratke zgodbe, zelo narativne, zelo podobarske, skorajda filmske – ni naključje, da že dolga leta koordiniram festival LGBT-filma. Vsake toliko imam potrebo po razširitvi neke zgodbe. Verjetno bi pisal več proze, če bi imel več časa. Večinoma delam druge stvari, pišem pa zelo občasno, veliko pišem kvečjemu, če sem kdaj za nekaj časa v tujini. Daljša besedila torej nastajajo pretežno zunaj, pa tudi ta so nastala, kot pesmi, v kratkem, strnjenem času, kar se čuti, ker kot v enem dahu bežijo naprej, naprej. 

 

Pleterski: Ste potemtakem tudi vse te prizore v romanu Objemi norosti, ki se nizajo od enega ljubimca do drugega, pisali na dušek, brez posebne »postprodukcije«?

 

Mozetič: Zelo malo je je bilo. Mogoče je to slaba plat mojega pisanja – po zapisanem zelo malo popravljam, tako poezijo kot prozo. Tega ne znam delati, ne vem, zakaj, ampak tako je.

 

Pleterski: Se vam zdi, da bi s tem posegli v avtentičnost prvotnega izkustva pisanja?

 

Mozetič: Včasih zgodba sama teče naprej in jo težko spreminjam, ker veliko pisanja ni racionalen tok, včasih gre za neke čisto nadrealistične elemente, ki uhajajo racionalni obdelavi, ki bi sledila.

 

Pleterski: Kako pa potem dosežete, da dogajanje peljete naprej, da je neka intriga, kot na primer v Objemih norosti, kjer prihaja do ljubezenske drame. Zdi se, da pri vas dogajanje, kot pri liriki, tudi v prozi poteka predvsem na ravni odnosov.

 

Mozetič: V glavnem gre za dokaj realne ali tuzemske odnose, ki si sledijo, ni težava, da bi si moral izmisliti, kaj bo sledilo, da bi moral en teden razmišljati, kaj bo, pač sledi svetu okoli mene. In odnosi so zame osrednja in najtežja stvar v življenju.

 

Pleterski: V poeziji ste pogosto reminiscenčni, tudi z zamikom desetletij. Tudi v tem romanu se pomikate nazaj s sekvencami iz otroštva, hkrati pa črpate iz neposrednega družbenega konteksta, aktualne prebežniške krize v obliki spolnega suženjstva …

 

Mozetič: Ta roman je dokaj političen, čeprav je neka kritičarka v prvem stavku zapisala, da gre za roman o gejevskem seksu. Ampak kritika vedno pove več o osebi, ki jo napiše. Žal je recepcija moje literature pri nas dokaj omejena. Giblje se med diskvalifikacijo, zanikanjem in getoizacijo.

 

Pleterski: Ampak če vzameva samo vaš zadnji roman, je doživel vsaj pet kritik … Kvantitativno odziv ni slab. Pa tudi kvalitativno je večinoma precej naklonjen …

 

Mozetič: Edina kolikor toliko povedna, meni zanimiva, sploh v zadnjih letih, je bila ocena tega romana na Radiu Študent. Zanimiva je, če pove tudi kaj avtorju, ne samo da podaja, kaj se dogaja. Kritika pri nas se mi zdi slaba, zaprta v svoj krog. Avtorji, vsaj jaz, veliko beremo. Kot pesnik sem prebral ogromno in še vedno berem ogromno tuje poezije, v tujih jezikih. Močno dvomim, da se naši kritiki tako učijo, da berejo tuje kritike v tujih jezikih o knjigah, ki niso izšle tu. Skratka, tu je vse zgoščeno in zaprto v lokalni prostor.

Ni komentarjev
Objavi komentar

five + two =