Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Barbara Einhorn: Evropa nestrpnosti ali družbene pravičnosti?

Sodobnost / Uncategorized  / Barbara Einhorn: Evropa nestrpnosti ali družbene pravičnosti?

Barbara Einhorn: Evropa nestrpnosti ali družbene pravičnosti?

Najnujnejše vprašanje, s katerim se sooča Evropa, ni le, ali je po letu 1989 napredovala pri doseganju spolne enakopravnosti državljanov, ki je podlaga za pravično družbo, temveč tudi, kako zdrava je danes v resnici demokracija. Evropska unija je šibka in negotova, zlasti po poraznem izidu referenduma o britanskem izstopu, vendar imajo posamične države še vedno moč vključevanja in izključevanja, kar jasno dokazuje nespravljivo stališče nekaterih držav v Uniji, na primer Velike Britanije in Madžarske, do obupnega položaja beguncev, ki se umikajo pred vojno, spori in revščino.

Optimizem zaradi padca berlinskega zidu je spodbudil upanje na novo dobo mirnega prehoda k materialni blaginji, pa tudi politični svobodi nekdanjih socialističnih držav, ki naj bi pripeljala do zbližanja Vzhoda in Zahoda. V resnici je prevlada neoliberalne ideologije prinesla prednost posameznikovi odgovornosti pred družbeno in povzročila krčenje države v korist tržnega gospodarstva, ki naj bi po trditvah njenih ideologov zadoščalo za urejanje družbe.

Danes vse kaže, da je tej ideologiji spodletelo. Povsod se je močno povečala družbena neenakost, razvoj spolne enakopravnosti (kot je leta 2015 poročal Inštitut za spolno enakopravnost Evropske unije) je po letu 2005 skoraj zastal. Oboje odseva pomanjkanje politične volje in opozarja na nesorazmerno breme, ki ga nosijo ženske, zlasti po recesiji leta 2008.

Toda če je neoliberalizem mrtev, je nekdo o tem pozabil obvestiti vlade evropskih držav. Posamezne države, ki se spopadajo z rastočo močjo globalnih podjetij in občutno izgubo suverenosti v korist Evropske unije, se zazirajo vase in se umikajo v nacionalizem, sovražen do tujcev. Vlade še naprej podpirajo vero v individualizem in popuščajo nebrzdani moči bank in finančnih trgov. Zatekajo se k vnovič odkritim oblikam državne intervencije, vendar ne za blaženje posledic ekonomije pohlepa z ustvarjanjem novih delovnih mest in spodbujanjem večjih investicij v zdravstvo, izobraževanje, socialo in družbeno pomoč. Raje izrabljajo ločevalno populistično retoriko in iščejo grešne kozle, v katere usmerjajo jezo nezadovoljnih, zapostavljenih volivcev.

Trenutno je pojem državljanstva skrčen na volilno pravico. Kot jasno kaže britanski primer, porazno dejstvo, da so odgovori na zapletena vprašanja omejeni na preprosti da ali ne, referendum spreminja v zelo vprašljivo orodje demokracije. Državljanstvo kot sveženj pravic in odgovornosti v okviru družbene povezanosti je zamenjalo načelo brezobzirne tekmovalnosti, po katerem je za svoj finančni uspeh ali neuspeh odgovoren izključno posameznik. Vse kaže, da je v celoti izginil pojem družbene odgovornosti za zdravo politično kulturo, ekonomsko pravičnost in družbeno povezanost.

Vse to zelo jasno vpliva na spolno enakopravnost. Enakopravne in pravične družbe potrebujejo okvir za upravičene zahteve. Zato so potrebne javne investicije v infrastrukturo in socialne službe. Ekonomisti so dolgo priznavali, da so take državne intervencije za uravnoteženo, zdravo gospodarstvo in družbeno blaginjo nujne. Čeprav je bilo zavračanje državne intervencije neposredno po izkušnji z zatiralskimi socialističnimi režimi razumljivo, je pomembno, da borci za pravice žensk znova pretehtajo vlogo države pri omogočanju predpogojev za spolno enakopravnost državljanov.

Je po padcu berlinskega zidu leta 1989 manj meja in ovir? Predvsem pa, ali je padel zid v naših glavah in naredil prostor večji odprtosti in strpnosti v zameno za predsodke in diskriminacijo? Žal izkušnje kažejo, da je ravno nasprotno. Za evropsko politiko v letu 2017 je bil značilen strupen in izključujoč govor, ki je spodbujal sovraštvo do drugih. Do tega je prišlo zato, ker so ljudje menili, da imajo pravico odkrito izražati rasistične težnje, sovraštvo do istospolnih oseb in žensk. Spolne zlorabe in nasilje do žensk še zdaleč niso omejeni na odmaknjene države, v katerih prevladujejo neznanje, revščina ali spopadi; ne, doma so v naših domnevno kulturnih evropskih državah.

Preučevalci spolnih vprašanj že dolgo trdijo, da na spol ali spolno perspektivo lahko gledamo bodisi kot na cilj bodisi kot na orodje, ki nam omogoča, da bolje razumemo in natančneje izmerimo zdravje družbenega tkiva. Tak pogled je primeren, kajti spol zaznamuje večino družbenih odnosov, poleg tega je sestavni del vseh poklicev, političnih in družbenih sestavov. Pristop, ki vključuje odnose med spoloma, je sam po sebi meddisciplinaren, zato je v vseh akademskih disciplinah tudi primerno orodje za razčlenjevanje. Trdim, da je spol dandanes več kot le perspektiva, način gledanja ali merilno orodje. Zaradi skrb vzbujajočega vzpona desničarjev, ki si jemljejo pravico do izposojanja, posvajanja ali kraje idej ali političnega govora levice, da bi se prikupili njenim tradicionalnim volivcem, konservativni, populistični politiki skrajne desnice zdaj uporabljajo feministični diskurz za spodbujanje nacionalistične in avtoritarne politike.

Vedno številnejši so primeri, ko je spol izrabljen kot alibi ali kritje za izključujoči nacionalizem in se postopoma spreminja v barometer odmika od politično spodbujane nestrpnosti in hkrati družbenega nelagodja zaradi vključevanja drugih v vedno bolj multikulturne družbe. To velja tako za poskuse prepovedovanja določenih kosov ženske garderobe kot za izražanje zaskrbljenosti zaradi pravic žensk, toda ne kot zagovor človekovih pravic, temveč nasprotno, kot opravičevanje diskriminirajočih dejanj. Celo prvi muslimanski župan Londona Saddiq Khan se je med volilno kampanjo leta 2016, ko je nasprotoval zakrivanju obraza, uklonil pritiskom in zatrdil, da je odkritost v demokratični družbi nujna. Žal pa zahteva po transparentnosti ne velja za poslovanje multinacionalk, ki se izogibajo plačevanju davkov s pomočjo izmišljenih podjetij in davčnih oaz, s katerimi prikrivajo svoje pretirane dobičke.

Francosko sodišče ni nasedlo domnevni zaskrbljenosti zaradi terorizma in je poleti 2016 preklicalo sramotno prepoved burkinija. Vztrajno je treba opozarjati na ironičnost slik, na katerih se policisti na francoskih plažah sklanjajo nad ženske in zahtevajo, naj se v javnosti slečejo, ker bodo tako prispevale k spodobnosti in varnosti. Spodletela prepoved burkinija očitno ni imela nič s skrbjo za žensko enakopravnost ne s spoštovanjem pravic žensk, da si smejo same izbrati, kaj bodo oblekle. Prej bi rekli, da je razkrila, v kolikšni meri je razumljiva živčnost zaradi terorističnih napadov spodbudila odpor do številčnega in diskriminiranega muslimanskega prebivalstva v Franciji.

Ko so decembra 2015 na novoletnem praznovanju v Kölnu moški domnevno severnoafriškega ali arabskega porekla spolno nadlegovali ali napadli večje število žensk, se razprave niso osredotočile na spolne zlorabe, temveč so jih izkoristili le za spodbujanje ogorčenja in nasprotovanja kanclerki Angeli Merkel in njeni politiki odprtih vrat sirskim beguncem leta 2015. Poznejši uspehi Alternative za Nemčijo (AfD) na pokrajinskih volitvah potrjujejo uspešnost populistične retorike. Poljska diskriminacija žensk ali seksizem je precej drugačen primer, pri katerem so spol izrabili kot orožje za vedno ostrejše zavračanje liberalnih vrednot – strpnosti, demokratičnosti in individualne izbire. Umik od popolne prepovedi splava, v katerega je poljska vlada privolila zaradi množičnih demonstracij žensk po vsej državi, je dokaz moči ljudskih gibanj, tudi v državah vedno bolj avtoritarnih oblasti. Vendar so številne sodelujoče ženske priznale, da je bil to le uvod v nujni politični boj za liberalizacijo skrajno omejevalnega obstoječega zakona o splavu. Vojna proti seksistični norosti, ki poteka na Poljskem in drugod, vključuje številna vprašanja, med drugim nestrpnost do gejev in nasprotovanje spolni vzgoji, iz katere se nekateri predstavniki poljske duhovščine norčujejo, češ da je hujša od holokavsta. Tudi preganjanje gejev v Čečeniji leta 2017 je primer zlorabe spola kot orodja za napadanje liberalnih vrednot v imenu »čistega« naroda.

Sporno politično področje je torej v marsičem skaljeno in nejasno (zakrito, s tem tudi zavito v temo), ker gre domnevno spet za vprašanje spola ali vere. Medtem ko se spolno zatiranje z neenakim plačilom, neenako politično in poklicno zastopanostjo, pomanjkljivo skrbjo za otroke ali nasiljem do žensk neovirano nadaljujejo, feminizem in spolna enakopravnost veljata za sovražnika, ker odvračata pozornost od nevarnih in izkrivljenih družbenopolitičnih teženj.

Čas je za vnovični razmislek o feminizmu. Leto 2016 ni leto 1989 niti 2009. Popolno zavračanje izkušenj z državnim socializmom kot obliko sovjetskega kolonializma so primerjali s postkolonialističnim humanističnim obratom v Zahodni Evropi. Zato je poudarek na razlikah med ženskami in zgodovino Vzhoda in Zahoda po vsej Evropi prikril potrebo po priznanju, da tudi demokrati, podvrženi individualističnim težnjam neoliberalizma, izpodbijajo državljanske pravice in zahteve po družbeni pravičnosti. Sprva je bilo pomembno poudariti značilnosti različnih izkušenj, zdaj pa postaja vse bolj pomembno to, da priznamo in slavimo razlike in posebnosti ter da sodelujemo tudi v feminističnih in naprednih zavezništvih v boju za bolj vključujočo politiko. Feministi in napredni aktivisti Vzhodne in Zahodne Evrope morajo poslušati drug drugega ter seznaniti lokalne politike z različnimi okoliščinami v svojih državah, hkrati pa morajo delovati skupaj proti ozkosrčnemu nacionalizmu, zaprtim mejam in sovraštvu do tujcev ter v boju za spolno enakopravno, socialno pravično in vključujočo družbo. Le tako se bomo izognili sporom ter rešili evropski projekt sodelovanja med miroljubnimi in strpnimi demokracijami. Le tako bo politika upanja in človečnosti premagala sovraštvo in zaton sočutja.

                                                                                   Prevedla Dušanka Zabukovec

 

Ni komentarjev
Objavi komentar