Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Zgodbe iz Slovaške

Sodobnost / Arhiv člankov  / Zgodbe iz Slovaške

Zgodbe iz Slovaške

»Kako dolgo delate tukaj?« je stranka vprašala barmana. Sedel je na barskem stolčku, roke je imel na točilnem pultu. V lokalu sta bila samo onadva. Barman se je s komolcem naslanjal na pult in čez prostor strmel proti temnemu oknu na drugi strani.

»Do dveh,« je rekel barman.

»Natočite si kaj, jaz častim,« je rekla stranka.

»Hvala. Ko delam, ne pijem.«

»Razumem. Ampak drugi lokali so že eno uro zaprti. Če bi hotel kdo priti, bi zdaj že bil tukaj.«

»Prav. Tekilo.«

»Katero pa imate?«

»Orito in Olmeco.«

»Olmeco. Meni srebrno.«

Barman je natočil srebrno in zlato tekilo, rezal debele krhlje limone in pomaranče. Stranka je dvignila kozarec: »Martin.«

Barman se je nasmehnil: »Fino. Jaz sem tudi Martin.«

Stranka si je na palec leve roke nasula sol, jo obliznila, zagrizla v limonino sredico in popila. »Nisem te vprašal, do kdaj imaš odprto, ampak kako dolgo že delaš tukaj,« je rekla.

»Zdaj je tretji teden,« je odgovoril barman.

Z ulice se je oglasil kratek udarec stolpne ure. Četrt na eno. Stranka se je zdrznila in se zastrmela v prazen kozarec. Čez minuto je rekla: »Dajva še eno.«

Barman je deščico za rezanje sadja prestavil bliže stranki. »Naslednjo častim jaz,« je rekel. »Ne vem, kaj je danes. Ob tej uri imam ponavadi vsaj do polovice polno.«

»Polna luna. Danes je polna luna,« je rekla stranka.

»Ja, in?«

»Ti nisi od tukaj, kaj?«

»Ne. Kako si to ugotovil? A si domačin? Nisem te še videl tukaj.«

»Ko je polna luna, v tem kraju vse gostinske lokale zapirajo ob enajstih.«

Popila sta in barman je znova natočil. »Zdaj pa jaz,« je rekel. »Malo neumno. Zakaj bi imeli zaradi polne lune zaprto?«

»A ti lastnik ni nič povedal?«

»Jaz sem lastnik. Se pravi … V najemu imam.«

»Aha. Koliko pa plačuješ? Če ni skrivnost.«

»Hm … Lahko rečem, da presenetljivo malo.«

»Razumem. Tako malo, da nisi prepričan, da se mu sploh splača oddajati?«

Barman se je živčno zasmejal. »A si me prišel izsiljevat? Sem mislil, da mi bo v tej luknji prizaneseno,« je rekel.

Stranka se je zastrmela v barmana. »Bedarije govoriš. A zgledam kot izsiljevalec?« je rekla.

»Oprosti. Tukaj ne poznam še nikogar. Šala je bila. Ni potegnila.«

»Ni bila šala. Je že v redu. Zanima me pač. Pred tremi leti sem na tvojem mestu stal jaz.«

»Ti si imel tukaj najeto?« Barman je bil prav zares presenečen.

»Ja. Prej sem delal v glavnem mestu in si nekaj privarčeval. Zato sem si rekel, da bi se lahko postavil na lastne noge.«

»Fino! Ampak zakaj nisi več tukaj? Posel ni stekel?«

»Totalen idiot bi moral biti, da mi ne bi šlo.«

Barman se je zazrl v stranko. S celotnim telesom je nakazovala neizrečeno vprašanje.

»Polna luna,« je rekla stranka čez čas.

»Polna luna? Kaj ima polna luna z biznisom? Pa tudi če bi imela. Saj je … mislim, da je samo enkrat na mesec.«

»Enkrat na osemindvajset dni.«

»Prav. Ampak za posel mi jih še vedno preostane sedemindvajset.« Barman je brez vprašanja nalil novo rundo.

»Jaz častim,« je rekla stranka.

Barmana je počasi začelo zanimati. »Kakšna težava, ki je ne poznam?«

Stranka je bila tiho.

»Skrivnost? Nočeš povedati? Ne moreš povedati?«

Stranka je brez besed gledala v kozarec.

»Plačam ti,« je rekel barman.

»Nehaj, no! Raje stopi k oknu in poglej.«

»Kaj pa?«

»Stopi k oknu in poglej na ulico.«

Barman je previdno stopil izza pulta in se odpravil do najbližjega okna. Na pol poti se je ustavil in se obrnil proti stranki. Niti premaknila se ni, sedela je, mu kazala hrbet in strmela v kozarec.

»Ne boj se, ničesar ti ne bom vzel,« je rekla.

Barman je bil presenečen. Hotel je še nekaj vprašati, ampak si je premislil. Stopil je k oknu. Po ulici, ki jo je oblivala mesečina, je veter poganjal listje.

»Kaj vidiš?«

»Nič. Kaj pa naj bi videl?«

»A vidiš kakšnega človeka?«

»Ne. In kaj potem? Saj je polnoč, vsi spijo. Zjutraj morajo v službo.«

»Jim včeraj ni bilo treba?«

Barman se je obrnil. Stranka se ni niti premaknila. »Ti to ni znano? So pač taki dnevi. Enkrat posel totalno cvete, čeprav ni niti plačilni dan, niti praznik, niti nič. Drugič je obratno. Ampak v tem ni nobene logike,« je rekel gostu v hrbet.

»Še enkrat poglej. A vidiš kakšno luč?« je rekla stranka.

Barman je še enkrat pogledal skozi okno. »Zanimivo … Nobenih luči. Niti ulične razsvetljave,« je rekel čez čas.

»Ja, saj,« je rekla stranka.

Barman se je še enkrat ozrl na ulico. »V redu. Če pri meni ne bi bilo luči, bi še mislil, da je zmanjkalo elektrike,« je rekel in se vrnil za točilni pult.

Popila sta pijačo. »A mešaš tudi koktajle?« je vprašala stranka.

»Seveda. Ti kaj namešam?«

»Delaš tudi bloody mary?«

»Ja.«

»Pravo bloody mary?«

»Se razume … Kaj misliš? Paradižnikov sok, vodko, črni poper, sol, tabasko, limonin sok, worcestrsko omako. To je prava bloody mary, a ne?«

»Niti ne.«

»Ne razumem. Namesto navadne vodke ti lahko vanjo dam absolutko. Ali pa fjodorko ali pa …«

Gost se je zazrl barmanu v oči. Ga spravil v zadrego. »Bi rad vedel, zakaj ne delam več tukaj?« je vprašal.

»Seveda bi!«

Stranka si je iz žepa potegnila tobačnico in iz nje vzela cigareto. Barman ji je prižgal. »Imel sem nekaj denarja in moral sem iz glavnega mesta,« je rekla stranka in puhnila dim.

»Si imel tam težave?«

»Ni bistveno. Enostavno me je potegnila ugodna cena. Skoraj cel mesec sem dobro shajal. Pošteno sem se sicer nagaral. Ampak tukaj bi lahko vsaj dve leti ali tri živel kot črv v loju. Majhno mesto, povsod naokrog gore … Nič takega, kar bi me lahko presenetilo. No, potem pa pride polna luna.«

»Aha. V lokalu pa ni bilo žive duše.«

»Točno. Žive duše.«

»Pa si vprašal koga, zakaj?«

»Seveda sem.«

»In?«

»Nič. Nihče mi nič ni povedal. Samo čudno so se obnašali. Zato sem počakal na naslednjo.«

»Polno luno?«

»A me boš prekinjal?«

»Oprosti.«

»Vse se je do pikice ponovilo. Le da je ponoči prišla stranka. Ena. Jasno, da sem se je razveselil. Sigurno ti je znano. Pozno ponoči ti pridejo v lokal samo tisti, ki so do takrat pili drugje. Tam zapravijo denar, k tebi pa se ga pridejo do konca nasekat z malimi pivi. Največje probleme pa delajo, ko je treba zapreti. Ampak jaz sem bil takrat v lokalu že nekaj ur čisto sam, zato sem se razveselil, da se je sploh kdo pojavil. Tip se še ni dobro usedel, pa me vpraša, če mešam pravo bloody mary. Malo me je vrgel iz tira. Kot jaz prej tebe. Vse mogoče packarije sem že namešal, da pa moja bloody mary ne bi bila prava, tega pa vseeno ne bi mogel reči. Delal sem že cigana v puščavi, kričeči orgazem, betonsko naselje. Enkrat sem zmešal deci brinjevca, deci ruma in deci slivovke s kofolo in grenadino. Ampak razlaga o pravi bloody mary mi je pobrala sapo. Tisti tip mi je razložil, da se v pravo bloody mary ne daje paradižnikovega soka, ampak …«

»Ampak?«

»… kri.«

»Kaj?!«

»Dobro si slišal. Kri. Rekel je, da mi bo za eno pijačo dal tisočaka. Pa sem mu jo naredil.«

»Kje pa si ob polnoči dobil kri?«

»Kje le. Pomisli malo.«

»Jebenti!«

»Jaz sem tudi tako rekel. Tip je na šank položil tisočaka. Točno semle,« je stranka s sredinčevim členkom potrkala na debel les barske deske.

»Koliko soka daješ v bloody mary?«

»Deci.«

»Točno. Zato sem si rekel, da me deci krvi vseeno ne bo fentalo. Hec je hec, tisočak pa tisočak. Veš, s čim sem imel potem največje težave?«

»S čim?«

»Kako naj tisti deci spravim iz sebe. Potem pa sem se spomnil, da imam v skladišču rabljeno plastično brizgo. Ti je to kaj znano? Cel kup ljudi ima pri roki nekaj podobnega. Nikoli ne veš, kdaj ti lahko pride prav. Recimo, da prepihaš fergazar.«

»Ja, mi je znano. Enkrat sem si kakšne tri ure skupaj dopovedoval, da bi mi prišla prav. Tudi jaz jo imam zdaj v skladišču. Med orodjem,« je rekel barman.

»Stopil sem po njo, jo pošteno umil in jo pustil pet minut namočeno v vodki. Cel čas sem pri tem čakal, da se bo tip zasmejal in mi rekel, da je vse skupaj samo neumna fora. Ali pa da bo skozi vrata vpadla truma nažganih budal, ki bo nekaj tulila o neki stavi. Ampak nič. Tip je kar sedel in me spremljal.«

»In si mu jo naredil?«

»Kaj pa naj bi? Ko greš dat kri, ti je itak vzamejo dosti več. Potegnil sem je dvakrat po pol deci in mu namešal koktajl.«

»Pa ga je popil?«

»Itak, da ga je. Celo za naslednjega je plačal.«

»Jebenti! Pa spet za tisočaka?«

»Ne. Za drugo bloody mary mi je dal dva.«

»Jebenti! Jebenti!!! Za dve pijači tri tisočake?!«

»Prava terna.«

»Pa potem?«

»Nič. Ob enih je tip vstal in odšel. Zjutraj sem zbudil in stekel po denarnico. Denar je bil še vedno tam.«

»Poslušaj, ti me zajebavaš.«

»A ti tako zgledam?«

»No, ja … Ne.«

»No, vidiš. Naprej je bil spet normalen šiht. Parkrat sem probal o tem koga previdno vprašati. Ampak so se vsi, takoj ko sem omenil polno luno, začeli delati, da so gluhi. Zato sem počakal na naslednjo.«

»Jebenti … Ti rečem, boljše štorije še nisem slišal.«

»Pa je to šele začetek. Pri naslednji polni luni se je vse ponovilo. Bar sem spet, kot vedno, odprl ob petih, in do polnoči ni bilo žive duše. Ko je ura na stolpu zadnjič odbila, pa sta prišla dva. Na pogled čisto okej. Usedla sta se mi direkt nasproti in naročila dve pijači. Nič drugega nista rekla. Na šank pa položila tri tisočake. Namešal sem jima pijači, nakar sta ju popila in naročila še dve.«

»Čakaj, čakaj! Za naslednji dve sta ti potem dala … Šest?«

»Ne. Ne znaš računati. Dvanajst.«

»Dvanajst tisoč?!«

»Itak. Prva bloody mary za tisoč. Druga dvakrat toliko. Vsaka naslednja tudi dvakrat toliko. Za štiri deci skupno petnajst jurjev.«

»Jebenti! Dober biznis!«

»Jaz sem si tudi tako mislil. Ura je odbila ena, tipa sta se dvignila in brez besed odšla. Čez osemindvajset dni so prišli trije. Na les so primaknili triinšestdeset bankovcev, jaz pa več kot pol litra krvi. To sem že kar precej čutil.«

»Oprosti, ampak tega pa ti več ne verjamem,« je rekel barman. Vendar se je sklanjal nad pult in budno spremljal strankina usta, da mu ne bi ušla niti besedica.

»Tudi ni treba.«

»Samo malo,« je rekel barman in vzel v roke kalkulator. »Prvič je torej bilo dva deci pa trije tisočaki. Drugič štiri deci pa petnajst tisočakov, tretjič šest pa triinšestdeset. Se pravi, se pravi, da … Liter in dva deci krvi pa enainosemdeset tisoč! Temu jaz pravim biznis! Kaj pa tisti tipi? A so bili kakšni perverzneži ali kaj? Zakaj si potem šel od tukaj?«

»Niso bili perverzneži. Jaz pa nisem šel,« je rekla stranka.

2 komentarja
Objavi komentar